Plošče / Coldplay: Viva La Vida or Death And All His Friends

+ + +

Kaj napisati o skupini, ki je nastala na pogorišču britpopa, ko se je ustvarjalnost njegovih najvidnejših akterjev, skupin Blur in Oasis, začela utapljati v ponavljajočih se obrazcih, ki jih ni mogla več prebaviti niti otoška publika? Skupini, katere največji sen je bil, da bi postala podobna svojemu idolu, bendu Radiohead, ki je ravno takrat z mojstrovino Kid A zajadral v popolnoma eksperimentalne vode. Skupina Coldplay je imela to srečo, da se je na svetovnem glasbenem prizorišču pojavila pravočasno. V času, ko je publika potrebovala bend, ki bi zapolnil vrzel v kitarsko orientiranem popu in rocku. Ponudila ga je na izvrstnem prvencu Parachutes (2000), ki jo je zaradi uspešnega singla Yellow izstrelil iz relativne anonimnosti "alternativnega" roc-kovskega benda v vlogo vsesplošne mainstreamovske atrakcije. Bogate kitarske linije, pomešane z lahkotno klavirsko spremljavo in včasih osladnim, a kljub temu izpovednim in sugestivnim vokalom frontmana Chrisa Martina, so skupini omogočile uspeh, ki se je nadaljeval tudi na drugem ploščku A Rush Of Blood To The Head (2002). Ta je potrdil kakovost in pozitivno ustvarjalno naravnanost skupine, ki je z glasbo in besedili koketirala z intelektualistično in aktivistično držo nadobudnih mladostnikov. S pretenciozno ploščo X & Y je dosegla veliko komercialno priznanje, ki pa se nikakor ni ujemalo z dolgočasnimi, pretirano obdelanimi komadi za izvajanje na cenenih stadionskih spektaklih. Po nekaj letih premora se skupina Coldplay vrača z nekoliko drugačno ploščo. Druščina Chrisa Martina se očitno zaveda napake z albumom X & Y in jo je zato poskusila popraviti na plošči Viva La Vida. K sodelovanju je povabila Briana Ena, verjetno največje producentsko ime v rockovski zgodovini, glavnega krivca za planetarni uspeh skupin, kot sta U2 in Talking Heads. Eno je ploščku dodal velik odmerek prepoznavnosti in nekoliko eksperimentalno naravo, ki pa vseeno ne prihaja v ospredje. Njegov angažma je skupini pomagal, da se je znebila nepotrebnega kiča, in ji zastavil več kot potrebne smernice za nadaljnji razvoj. Viva La Vida je plošček, ki drugače od prejšnjeg