film / Zgodbe iz Narnije - Princ Kaspijan

zadržan +

Penvensieji, Peter (William Moseley), Susan (Anna Popplewell), Edmund (Skandar Keynes) in Lucy (Georgie Henley), se pofočkajo na paralelni svet, na vse živali, ki govorijo, na vsa drevesa, ki hodijo, in na vso krščansko metaforiko (vera v božanski red, odrešitev, ponovno vstajenje, skušnjave, ponižnost ipd.), ob tem pa doživijo še svojo verzijo križarske vojne, toda to ni težko, saj jih vodi princ Kaspijan (Ben Barnes), ki je 1.300 let starejši od njih. Vsi skupaj izgledajo kot zadnji preživeli s soške fronte. Slovenski filmski režiserji se lahko ustrelijo - Soča je ustvarjena za film, ne da bi sami to sploh kdaj opazili. Morali so priti »barbari«, h'woodski friki, da so jim pokazali, kaj vse je mogoče početi s Sočo in Posočjem. Soča v Princu Kaspijanu, nadaljevanju Zgodb iz Narnije, blesti. Hollywood postavi le kamero - ostalo naredi Soča, ta ultrafotogenična in ultrakinetična slaba vest slovenske kinematografije. Ko se film premakne na Sočo in v njeno okolico, ne potrebuje specialnih efektov, zato ne preseneča, da najboljši in najbolj spektakularni specialni efekt - ultimativno darilo - prihrani prav za Sočo. Rekel bom le to: Soči pride! Ali bolje rečeno: Soči tako pride, da preglasi in zasenči razpiranje Rdečega morja iz Desetih zapovedi. Še več, Hollywood bere Sočo tako, kot je Prešeren bral Ljubljanico. »Povodni mož«, ki vstane, namreč izgleda kot ekranizacija Prešernovih verzov: »zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov derečih šumenje, pričjóčim po koncu so vstali lasje.« Škoda le, da je pot do Soče tako dolga. In tako staromodna.