Študij / Tajkunizacija visokega šolstva
Zakaj je vlada podeljevala koncesije na področju visokega šolstva in kdo bo imel korist od tega?
Vanja Pirc
MLADINA, št. 33, 13. 8. 2008
Predstavniki zasebnih fakultet, ki se želijo povezati v Novo univerzo: Tone Jerovšek, Peter Jambrek, Miha Pogačnik in Matevž Tomšič
© Borut Peterlin
»Vest mi ne dopušča več, da bi molčal, dovolj mi je divje privatizacije našega visokega šolstva, ki bi jo lahko imenoval tudi tajkunizacija, saj nekateri posamezniki pri tem neznansko bogatijo,« je pred natančno pol leta v pogovoru za časnik Delo dejal Janko Prunk, sicer profesor zgodovine na Fakulteti za družbene vede in - včasih bolj, včasih manj aktiven - podpornik SDS. Bil je prvi, ki je javno spregovoril o tem, da naj bi imeli v Sloveniji tudi visokošolske »tajkune«.
Prunk je tik pred tem dal odstopno izjavo s položaja predsednika družboslovne komisije pri senatu za akreditacije, ki deluje v okviru Sveta RS za visoko šolstvo. Ker je svet naše najvišje strokovno telo na visokošolskem področju, skozi njegov senat za akreditacije pa gredo prošnje za ustanovitev novih fakultet in univerz, je Prunk od blizu spremljal rast vse večje zbirke slovenskih visokošolskih zavodov. Svet RS za visoko šolstvo je v zadnjih treh letih akreditiral kar 24 novih visokih šol, od tega 18 zasebnih. Ravno prehitro in neutemeljeno ustanavljanje novih, predvsem zasebnih šol na področju družboslovja, naj bi bil tudi glavni razlog za Prunkov odstop: »Naj dam primer, ki ga bodo vsi razumeli. V nekem podjetju v najmanjšem slovenskem kraju se zberejo trije komercialisti, dobijo še enega pravnika, ki ima slučajno doktorat, in že lahko ustanovijo univerzo. In potem ni več instrumentov, da jih zaviramo, da jih kontroliramo. Tako ne gre.« Sploh če nekateri z visokošolskim poukom dobro služijo. »In tudi služijo ... Tajkunizacija je služiti veliko denarja z nesolidnim delom.«
Brez prostorov in zaposlenih
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Vanja Pirc
MLADINA, št. 33, 13. 8. 2008
Predstavniki zasebnih fakultet, ki se želijo povezati v Novo univerzo: Tone Jerovšek, Peter Jambrek, Miha Pogačnik in Matevž Tomšič
© Borut Peterlin
»Vest mi ne dopušča več, da bi molčal, dovolj mi je divje privatizacije našega visokega šolstva, ki bi jo lahko imenoval tudi tajkunizacija, saj nekateri posamezniki pri tem neznansko bogatijo,« je pred natančno pol leta v pogovoru za časnik Delo dejal Janko Prunk, sicer profesor zgodovine na Fakulteti za družbene vede in - včasih bolj, včasih manj aktiven - podpornik SDS. Bil je prvi, ki je javno spregovoril o tem, da naj bi imeli v Sloveniji tudi visokošolske »tajkune«.
Prunk je tik pred tem dal odstopno izjavo s položaja predsednika družboslovne komisije pri senatu za akreditacije, ki deluje v okviru Sveta RS za visoko šolstvo. Ker je svet naše najvišje strokovno telo na visokošolskem področju, skozi njegov senat za akreditacije pa gredo prošnje za ustanovitev novih fakultet in univerz, je Prunk od blizu spremljal rast vse večje zbirke slovenskih visokošolskih zavodov. Svet RS za visoko šolstvo je v zadnjih treh letih akreditiral kar 24 novih visokih šol, od tega 18 zasebnih. Ravno prehitro in neutemeljeno ustanavljanje novih, predvsem zasebnih šol na področju družboslovja, naj bi bil tudi glavni razlog za Prunkov odstop: »Naj dam primer, ki ga bodo vsi razumeli. V nekem podjetju v najmanjšem slovenskem kraju se zberejo trije komercialisti, dobijo še enega pravnika, ki ima slučajno doktorat, in že lahko ustanovijo univerzo. In potem ni več instrumentov, da jih zaviramo, da jih kontroliramo. Tako ne gre.« Sploh če nekateri z visokošolskim poukom dobro služijo. »In tudi služijo ... Tajkunizacija je služiti veliko denarja z nesolidnim delom.«
Brez prostorov in zaposlenih
Zasebniki z državno pomočjo
Zasebniki in oblast
Koncesije kot socialni čut?
