11. 9. 2008 | Mladina 37 | Kolumna
Gnitje
Avtokrate, ki so svoje dežele počasi ugonabljali, so njihova ljudstva pogosto vroče ljubila
© Tomaž Lavrič
Denimo, da SDS na volitvah zmaga, Janši pa se posreči sestaviti koalicijo. Kaj bi se dogajalo s Slovenijo v takem primeru?
Po našem mnenju nič dobrega. Načelno je možnosti sicer več. Ena izmed njih je, da se oblast otrese dosedanje avtoritarnosti, se odpre družbenemu in notranjemu dialogu, nastavlja ljudi po sposobnostih itd. ... se skratka normalizira.
Žal se zdi ta možnost zanemarljiva. Janša kot absolutno središče oblasti je bil na oblasti štiri leta in se v osnovi ni spremenil niti za las; menjaval je samo zunanjo podobo in jo prilagajal okoliščinam. Ta štiri leta, v politiki majhna večnost, potrjujejo, da je ujetnik samega sebe in tipa oblasti (stranke), ki jo je zgradil.
Če bi se po kakem čudežu sam le predrugačil, bi se moral spustiti v boj z aparatom, vladajočo miselnostjo, zavezniki - sistemom, ki ga je postavil na noge in zdaj razvija lastno vztrajnost. Ta pogon bi se avtorju uprl, pojavili bi se številni odpadniki tipa Andrijana S. Kosem itd. Hkrati bi se moral Janša spopasti s svojim mitom Voditelja; če bi ga skušal pokopati, bi izgubil večino gorečih privržencev, ki jih je vzgojil v minulem desetletju, novih iz nasprotnega tabora pa bi si pridobil malo, saj je nezaupanje do njega pregloboko.
Spreobrnjeni Janša bi ves mandat porabil predvsem za to bitko proti svoji stvaritvi ali pa - verjetneje - naglo odletel. Verjamemo, da je sposoben takih žrtev za dobro domovine?
Torej bo ostal, kakršen je. Toda v novem mandatu bi moral vladati v bistveno zahtevnejših okoliščinah.
Zunanji ekonomski okvir se bo po vseh napovedih spremenil na slabše. Tudi če svet ne bo zdrsnil v recesijo, je nekajletne visoke konjunkture zanesljivo konec, konkurenca se zaostruje, protekcionizem krepi. Izvoz, od katerega pretežno živimo, bo postal bistveno težji.
Zelo verjetno bo manj prijazno tudi zunanjepolitično okolje. Mednarodni odnosi z usihanjem ameriške premoči postajajo nemirnejši, številne razlike v naši Uniji pa se prej poglabljajo kot zginevajo. Če bo lizbonsko pogodbo vzel vrag, utegne postati kritično. Blažilni vpliv Unije na anomalije (korupcija, avtokratizem, skrajni nacionalizem ...) v posamičnih članicah bo potem še manjši.
Splošna gospodarska ohladitev bo neizbežno zaostrila ekonomski položaj tudi pri nas. Gospodarstvo očitno peša že zdaj. Ekonomist Drenovec pravi, da je Janšev mandat s svojimi trendi ekonomsko daleč najslabše obdobje samostojne Slovenije. Tudi po primerjalni analizi Jožeta P. Damijana so bile Drnovškove vlade uspešnejše od Janševe. Pešanje gospodarstva bo nujno prizadelo socialo; napovedujejo se odpuščanja, ogroženi bodo socialni transferi, v težave bodo hitro zašli veliki in najobčutljivejši sistemi (zdravstvo, pokojnine, šolstvo), ki imajo že zdaj skrajno napete proračune. Denarja bo na vseh ravneh nenadoma premalo.
Razslojevanje je bilo občutno že doslej. Toda gospodarska rast je bila vendarle tolikšna, da sta srednji in revni sloj ostajala za silo na istem, pa čeprav čedalje bolj ogrožena. Poslabšanje razmer bo trdo pritisnilo na socialno in politično stabilnost.
V takih razmerah bi bila v težavah vsaka, tudi sposobna vladajoča politika. Toda Janševa garnitura ima celo pahljačo pomanjkljivosti: ne uživa širšega zaupanja, že dolgo je tudi brez vsakega programa. Njen kadrovski potencial je šibek, oslabila je državno administracijo, hrbtenico vsake oblasti, razmajala vrsto drugih institucij in medijev, družbeno razpoloženje pa spremenila v mešanico pasivnosti in histerije. Na ožji krog okoli premiera se kar naprej lepijo težki sumi (Mercator, Patria ...). Vse skupaj je odličen recept za krizo.
Ta bi se skuhala že prej, če ne bi bilo solidne zapuščine prejšnjih vlad in dobrega mednarodnega položaja. Populistična in nesposobna oblast države po definiciji ne bi mogla spraviti iz prepleta notranjih in zunanjih težav. Toda v krizo bi najverjetneje lezli postopno - krepili bi se številni slabi procesi, vidni že zdaj. Na eni strani avtoritarno, nekompetentno in koruptivno delovanje oblasti, na drugi nadaljnje razpadanje avtoritete in ravnotežja institucij, slabljenje pravnosti, socialno nazadovanje in razslojevanje, kaotizacija in še večja nepreglednost družbenega dogajanja ...
Spomenka Hribar uporablja za ta proces tudi moralne degradacije izraz anomija - splošno razkrajanje družbenega tkiva, ki vodi v anarhijo in prek nje v ustvarjanje razmer za diktaturo. Da bi jo Janša res uvedel pri glavnih vratih, si za zdaj ni mogoče predstavljati. Toda že v tem mandatu smo dobili krepko lekcijo o tem, kako zelo se lahko zmanjša prostor svobode, neodvisnosti, ustvarjalnosti itd. tudi v režimu, ki ima sicer vse oznake formalne demokracije.
Kakšni bi bili odzivi na krizo, ni mogoče z gotovostjo napovedati. Na politični ravni bi bilo mogoče, da bi Janšo pustila na cedilu ena ali druga koalicijska stranka, tako da bi bile nujne predčasne volitve. Lahko bi začela nastajati močna, radikalno leva stranka in zbudila spomin na razredni boj. Verjetneje bi se dvignil na površje populist, ki bi utegnil prekositi celo Janšo.
Najverjetneje pa bi, kot rečeno, položaj gnil počasi in nezadržno, brez izrazitih obrambnih reakcij. Pač zaradi postopnega kotenja krize, zmede v družbi in medijih, Janševega demagoškega talenta in opozicije, ki predolgo ni razumela, v kaj rinemo. Lahko si predstavljamo, da bi oblast vsesplošno privatizacijo in razslojevanje (oboje je povezano z njeno naravo in poplačevanjem njenih na vse strani razsejanih aparatčikov) nekaj časa še spodbujala ali vsaj dopuščala. Ko bi bila prerazdelitev v grobem končana, kriza pa bi se še poglabljala, bi se je lotila z uravnilovko in kombinacijo trde roke ter demagogije. Najkasneje takrat bi bilo za blaženje stiske na hitro prodano tudi preostalo državno premoženje.
Take razmere bi lahko trajale dolgo, se zavlekle morda celo v tretji Janšev mandat. Že zdaj se zdi tako rekoč nemogoče, da večina volilnega telesa ni spregledala škodljive narave in prozornih fint te oblasti, toda premierove delnice še naprej rastejo. S tako deželo mora biti že v tej fazi nekaj krepko narobe.
Med Janševimi nasprotniki je občasno slišati mnenje, da bi bilo najboljše, če bi na teh volitvah zmagala SDS oziroma desnica. Logika teze se glasi: prihodnji mandat bo izjemno težaven in vsaka nova oblast bo verjetno izgubila naslednje volitve. Zato je bolje, da tokrat zmaga Janša, njegovo ime se bo tesno povezalo s krizo in potem bo za dolgo onemogočen. Če bo poražen zdaj, pa se bo čez štiri leta zmagovito vrnil, nekako tako kot Berlusconi v Italiji.
Scela je ta logika kapitulantska - njeni avtorji se v bistvu bojijo lastne zmage. Vsebuje tudi možno napako: Janša lahko po zmagi na teh volitvah zmaga še tretjič - avtokrate, ki so svoje dežele polagoma ugonabljali, so njihova ljudstva pogosto vroče ljubila. Predvsem pa bi bilo materialno in duhovno razdejanje po še enem njegovem mandatu bistveno večje in teže popravljivo. Naš demokratični tiran za sabo ne pušča nenadne apokalipse, ampak vsesplošno trohnjenje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.