intervju / Tone Pavček, pesnik in esejist

»Kako le, velik intervju za majhnega Pavčka,« nam je po telefonu odvrnil pesnik, esejist, prevajalec, urednik in član SAZU Tone Pavček, ko smo ga zaprosili za intervju. Šaljiv in iskriv nas je pričakal na pragu svoje hiše v Seči, pokazal na soline, zanj čudo vseh čudes, in nato proti trtam in oljkam na njegovem gruntu, za katerega skrbita z ženo. Nekajurni pogovor je nanesel na njegovo mladost, saj bo v ponedeljek praznoval osemdeset let, v žarišču pa so bila aktualna vprašanja slovenskega vsakdanjika, ki ga naš sogovornik opazuje s kritičnim pogledom.

V ponedeljek boste dopolnili osemdeset let. Kako gledate nanje?

> Nekaj malega smo že praznovali ob trgatvi. Za dušo, in lepo je bilo! Bil je lep sončen dan, trta pa dobro obrodila. V ponedeljek mi v NUK-u pripravljajo razstavo ob osemdesetletnici in vse knjige, vse popisane liste bodo stisnili v nekaj vitrin. No, to je vseeno bolje, kot če te stisnejo v žaro. Drugače si pa nisem nikoli mislil, da bom dočakal osemdeset let. Po rojstvu sem bil bolno, nesrečno dete in nihče ni mislil, da bom sploh preživel. Potem pa živiš toliko desetletij in preživiš imenitneže, kot so bili France Kosmač, pa Janez Menart, ki je bil rojen isti dan, pa Lojze Kovačič, ki je bil tudi rojen istega leta kot jaz. To je loterija. Živiš ali ne živiš. A mene drži pokonci veselje do življenja. Ta gajst v telesu in sla po bivanju me držita pokonci. Življenje ima svetel in temen tok, sta kot moški in ženska v nekem ravnovesju, in sprejemam enega in drugega. Če ne spoznaš temnega, se tudi svetlega ne moreš veseliti. Ivo Andrić ima nekje neko krasno misel, ko pravi: »Ko mi je bilo lepo in sem živel prijetno, in je vse lepo pelo, je bil to zame jalov čas, ko sem se mučil, sem kaj napisal, kajti muka te zresni in naredi človeka.«