Intervju / \"Bolje pred kvalitetnimi joški kot pred znojnimi junci!\"

Pred petnajstimi leti smo v K4 padali na črepinje ob taktih njihovega bojnega klica »Für immer krank - das möchte ich sein, für immer krank!«, danes pa kot štiridesetletni gospodje kraljujejo na MTV Adrii. Z leti so malce spolirali melodije, njihova videospota za prva dva singla z odličnega zadnjega albuma Knjiga žalbe pa sta najbrž najboljša in najambicioznejša videospota z območja bivše Juge v zadnjih petih letih. Ko je bend nedavno slavil dvajsetletnico delovanja, se je na koncertu nabralo kar 30.000 simpatizerjev. Na tonski vaji pred petkovim koncertom v Križankah je širši kolektiv Hladnega piva deloval kot glasna in robata, pa vendar tako nežna prijateljska zadruga dolgoletnih sopotnikov, kakršni bi si novinar strašno želel pripadati. Roadieji so se na veliko stiskali k tonskim mojstrom, bend pa je menedžerja vehementno vabil, naj se vendar ja pride slikat, saj je tudi on del benda. Na to, da so kljub precej bolj spoliranemu imidžu vseeno občutljivi za paradokse komercializacije, me je nevede opozoril pevec Mile. Po daljšem skupinskem foto-sessionu s kolegom Frasom si je med potjo nazaj v zaodrje sam pri sebi tiho pel pesmico (in ob tem takole sam s sabo tudi malo poplesaval), poanta pesmice pa je šla v smeri: »Poziramo kot pičkice, poziramo kot pičkice.«

Zdi se mi, da kot bend v dvajsetih letih še nikoli niste bili resnejši. Resnejši v dobrem smislu - torej bolj ambiciozni, bolj profesionalni in tudi bolj popularni ...

> Mile: V bistvu res. To pride od tega, da se človek na neki točki vpraša: Pa kaj jaz zdaj tu počnem? Se samo zajebavam ali res hočem delati najboljše, kar znam? In smo si rekli - pa dobro, saj v življenju že itak ne počnemo nič resnega, začnimo se torej ukvarjati izključno z muziko! To je bilo pred albumom Šamar, torej pred kakimi petimi leti - in potem smo vsi dali odpovedi v firmah, v katerih smo delali, in ... eto.