Mafija / Savianova resnica o neapeljski camorri

V ponedeljek, 13. oktobra 2008, sta minili dve leti, odkar 29-letni Roberto Saviano živi neznano kje pod policijsko zaščito, ne more se sam sprehajati po ulicah, se brezskrbno družiti s prijatelji in pogovarjati z ljudmi. Preden mu je tedanji Prodijev notranji minister Giuliano Amato odobril trajno policijsko varovanje, je bil deležen groženj neapeljskih camorristov, pogosto mu je ponoči zvonil telefon, ne da bi se mu na drugi strani kdo oglasil, trgovci in natakarji so ga začeli spraševati, ali mora res kruh kupovati prav v njihovih trgovinah in kavo piti prav v njihovih lokalih.
Njegovo življenje se je postavilo na glavo zaradi knjige Gomorra (Gomora), ki jo je pri založbi Mondadori izdal leta 2006, v njej pa podrobno opisuje grozote, ki jih preživlja prebivalstvo italijanske pokrajine Kampanje zaradi vseprisotnosti neapeljske mafijske organizacije camorre. V primeru camorre pravzaprav niti ne gre za klasično bolj ali manj hierarhično organizirano mafijsko organizacijo, kot sta na primer močnejši sicilijanska cosa nostra ali kalabreška 'ndrangheta, pač pa za nekoliko šibkejšo, a zato toliko bolj smrtonosno kriminalno združbo družinskih klanov, ki v Italiji na leto usmrtijo od 80 do 240 ljudi - pripadnikov drugih klanov in tistih, ki nočejo sodelovati ali se tako ali drugače upirajo volji mafijskih šefov in njihovih pomočnikov.
Saviano v knjigi ugotavlja, da so camorristi v času njegovega življenja pobili že več kot 3600 ljudi, več, kot so jih pobile španska ETA, irska IRA, albanske družine, Rdeče brigade ali ruska mafija. Številni komentatorji po svetu so Saviana že kmalu po izidu knjige primerjali s Salmanom Rushdiejem, sam pa odgovarja, da si je v nasprotju z Rushdiejem, ki si je fatvo ajatole Homeinija februarja 1989 nakopal s svojimi stališči, »smrtno obsodbo« prislužil le s tem, da ga ljudje berejo.
Njegovo pričevanje je v Italiji v hipu postalo bestseler, v nekaj mesecih so prodali 100 tisoč izvodov Gomorre, do danes pa že več kot 1,2 milijona. Prevedena je izšla v 33 državah, v ponedeljek je pri Mladinski knjigi v zbirki Premiki izšla tudi slovenska izdaja. Italijane je neposredno navajanje dogodkov, ki jim je bil avtor priča, povsem vrglo iz tira; v podzavesti se sicer od vselej zavedajo, da v srednji in južni Italiji poleg uradne države in gospodarstva obstajajo vzporedni sistemi, ki so lokalno močnejši od državnih ustanov in se ne ustavijo pred ničimer. Že vsaj od afere tangentopoli (tangente je v italijanščini sinonim za provizijo, podkupnino) v začetku devetdesetih let preteklega stoletja je tudi večini severnjakov jasno, da državni uradniki, poslanci in senatorji še zdaleč niso imuni na milijonske provizije kot protiuslugo za nezakonita dejanja in da kaos ne vlada zgolj na jugu in se ne omejuje le na operacije v gradbeništvu. Nekatere mafijske družine tako velike zaslužke ustvarjajo z navidez legalnimi posli, povezanimi z odvozom in predelavo odpadkov v severni Italiji in v tujini. Pred camorro zato niso varni prebivalci Modene, Benetk in Milana.
V nekaterih italijanskih pokrajinah klani obvladujejo skoraj celoten gradbeni sektor in zaposlujejo izključno delovno silo iz Neaplja, Caserte in krajev, odkoder izvirajo. Ker pa so povezani s pomembnimi mednarodnimi prekupčevalci mamil, jim pomagajo njihov umazani denar prek slamnatih lastnikov vlagati v nepremičnine, hotele, deleže podjetij, zasebne šole in celo umetniške galerije ter ga tako legalizirati. Na drugi strani pa se z dobički od netransparentno pridobljenih javnih naročil in kriminalne dejavnosti širijo na Nizozemsko, v Španijo, Veliko Britanijo, na Balkan in celo na Kitajsko. Od tam med drugim uvažajo ceneno električno orodje, ki ga potem pod znamkami Bosch in Black&Decker prodajajo po Evropi in Združenih državah. Njihov letni prihodek iz različnih dejavnosti naj bi znašal kar 150 milijard evrov! Camorristi so v srednji in severni Italiji poselili cele kolonije, ukvarjajo pa se tako rekoč z vsem: na nekaterih področjih obvladujejo vse sirarne, drugod vse pražarne kave, spet drugod proizvajajo testenine in imajo v lasti vse trgovine z oblačili. Kvestura v Caserti je pred leti denimo raziskovala domnevne povezave med mafijci in prehrambenim gigantom Parmalatom. Glavna dejavnost ostajajo gospodarski kriminal, preprodaja narkotikov, prostitucija in orožarski posli. Leta 1994 naj bi mafijski šefi s posredovanjem albanskih tolp prodajali orožje razpadlih komunističnih režimov Arkanu, že dvanajst let prej, v času falklandske krize, pa celo argentinskemu obrambnemu ministrstvu.

MAFIJSKI HAUTE COUTURE

OTROCI V KOLESJU