Razsežnosti krize / Gre za 'biti' in ne za 'imeti'

»Nimamo dobrih novic, prihodnost je precej negotova, kajti ta kriza, največja po krizi v tridesetih letih prejšnjega stoletja in z nekaterih vidikov celo z več neznankami od tedanje, je posledica številnih napak v finančnem sektorju, kar je tako rekoč uničilo glavni del globalne ekonomije,« je decembra lani zapisal Joseph Stiglitz, ekonomist in Nobelov nagrajenec. Američani so najeli 1950 milijard dolarjev novih posojil in večino tega denarja potrošili, varčevanje pa se je tako rekoč stopilo. »To je nevzdržno,« je menil Stiglitz, »in kar ni vzdržno, se ne more obdržati. Igre, ki smo ji bili priča, je konec.« Pa je tudi konec »svetosti« dobička, ki so ga neoliberalni ekonomisti postavljali pred človeka in razglašali vse, ki so napovedovali hude gospodarske težave in recesijo nepredvidljivih razsežnosti, za ekscentrike?
Mnogi se pri iskanju izhoda iz krize zatekajo tudi k analizam in pojasnilom ekonomskih klasikov. Prebirajo dela Johna Maynarda Keynesa, Miltona Friedmana in vse bolj Karla Marxa, odpisanega in ponovno oživljenega analitika kapitalizma 19. stoletja. Tudi pri njem skušajo najti napoved sedanje krize. Berlinska založba Karl Dietz Verlag je samo oktobra lani prodala 2500 izvodov Marxovega Kapitala, prej pa po 50 izvodov na leto. Ljudje posegajo po vsem, saj odgovorov ni mogoče najti v arzenalu neoliberalističnih orodij, ki povsem zanemarjajo politično ekonomijo. Ponovno so »moderni« »Adam Smith, John Stuart Mill, Karl Marx, Alfred Marshall, četudi njihovih del ne smemo brati kot vodnike skozi težave sedanjosti ali prihodnost,« je v Le Mondu opozoril John Kenneth Galbraith.
Iskanja izhodov iz globoke gospodarske krize, ki dobiva razsežnosti velike družbene krize, očitno ni mogoče prepustiti le ekonomski znanosti in ekonomistom. Še posebej ne tistim gurujem neoliberalizma, ki so svet pravzaprav pripeljali vanjo. Psiholog z ljubljanske Filozofske fakultete Marko Polič opozarja, da ni prepričan, da ljudje pričakujejo rešitve od tistih, ki so »krizo zakuhali s priseganjem na neomejeno delovanje tržnih zakonitosti in povzročili kaos. Za ljudi je najhuje to, da nimajo nadzora nad razmerami, v katere so pahnjeni, da ni jasno, ali so ukrepi, ki se po svetu - tudi pri nas - izvajajo, pravi. Strašljivo je, da ni jasnega izhoda iz krize, da slepa igra ekonomskih sil traja in traja, da so pomembni indeksi, številke, ne pa živo delo in ljudje.« O razmerah je treba odkrito govoriti in problematizirati vse pojave, analizirati vse, kar je bilo doslej »samoumevno«. »Navsezadnje bi mnogi, ki so slepo spodbujali potrošništvo, kupovanje delnic ipd., morali priznati, da niso imeli prav. Razprodaja zadolženih kmetij v Prekmurju in številni podobni primeri to kažejo,« pravi dr. Polič. In dodaja: »Tisto, kar je vprašljivo, je nepravična razdelitev bogastva. Nekateri so prišli do astronomskega bogastva, čeprav s svojim delom niso ničesar pametnega ustvarili in v zgodovini človeštva ne bodo pustili nobene sledi. Do denarja so prišli celo z nemoralnimi, a zakonitimi goljufijami, tisti pa, ki ustvarjajo, celo veliki znanstveniki ali umetniki, niso dobili tako rekoč nič. Kako je mogoče, da nekdo poceni kupi tovarno, jo uniči in drago proda zemljišče, na katerem je stala, stotine tistih, ki so izgubili delo, pa ga ne prizadenejo? To, glejte, je zame nesprejemljivo!«
Kakorkoli že, kriza sili vse k čim varčnejšemu in preudarnejšemu življenju, v širšem družbenem smislu pa postajajo vse pomembnejši novi premisleki socialne in ekološke politike skupaj z vrednostnimi spremembami v družbi. Nekateri pravijo, da je treba »vzgojiti« novega, bolj ozaveščenega potrošnika, ki bi kupoval po potrebi in ne iz (vsiljene) mu želje. Dr. Hajrudin Hromadžić, sociolog in analitik potrošništva, dvomi, da bo razplet takšen, saj se je potrošništvo razvijalo kot del kapitalistični družbi lastnih marketinško-reklamnih strategij, in dodaja, da »si je danes, ne glede na sedanjo krizo, težko predstavljati nekakšno 'vrnitev' k družbi, ki bi temeljila na kulturi potreb«. Stroj kapitalistične ideologije bo neomajno mlel naprej in po Hromadžićevem mnenju bodo vprašanja etike bogatenja in odnosa do deprivilegiranih v kapitalističnem sistemu ostala v sedanjih zarisih, kajti svojo vlogo opravljajo tudi »množični mediji, kjer je prevladujoče tabloidno novinarstvo. Ni namreč opaziti, da bi tako imenovana 'celebrity' kultura sodobne družbe spektakla, ki je seveda proizvod medijsko skonstruirane realnosti, doživela kakršno koli krizo zaradi novonastalih kriznih okoliščin. Ko se pojavijo medijske naracije o znanih in bogatih, ki so domnevno začeli prakso racionalnejšega trošenja, so takšne zgodbe še vedno v službi njihove lastne promocije in novega tipa 'celebrity' stila.«
Če je vsiljeno potrošništvo v naravi kapitalizma, sistem pa je neverjetno prilagodljiv, po Poliču »slepo potrošništvo vodi v propad našega planeta, v nekakovostno življenje. Želim si, da bi ljudje iskali druge vrste bogastva, da bi šlo, kot piše Erich Fromm, za 'biti' in ne za 'imeti'. Kadar kapital in dobiček postaneta edina vrednota, nimamo več dostojne človeške družbe. Premisliti bo treba, kakšno družbo hočemo. Socializem, kot smo ga poznali, ni bil pravi odgovor. A tudi kapitalizem ni. Kam in kako, se postavlja kot izziv za najboljše mislece tega planeta. Na novo bo treba premisliti sedanje družbene paradigme in odkriti nove, morda povsem drugačne možnosti. To iskanje je edino, kar je vredno človeškega življenja.«