Film / Prehod

proti

ZOMbi.

Če film začneš v art galeriji, v kateri se gnetejo suspenz, fatalna ženska in umor, potem se moraš najprej vprašati: kaj bi v tej situaciji naredil Alfred Hitchcock? Ali pa Brian De Palma? Hitchcock bi to posnel kot koncert - De Palma kot opero. Če pa si tega vprašanja ne zastaviš, potem to situacijo in vse, kar ji sledi, posnameš kot epizodo Strasti, ki z birokratsko dolgočasnostjo in upehanostjo razlaga, kako se slovenski slikar (Jure Ivanušič), »mož, ki je preveč vedel«, ujame v vrtoglavico »prijatelja« (Matjaž Tribušon), »agenta« (Svetozar Cvetković), noirfatalke (Anita Kravos), blondfatalke (Iva Krajnc) in »pošastno razvejane organizacije« ZOM, globalne, vsepovsodne, kvaziscientološke, bigbrotherske pralnice možganov, ki se uradno predstavlja kot pot do »višje zavesti« in »notranje osvoboditve«. ZOM - oh, njena tržaška ekspozitura - skuša priti v slikarjeve misli, kar je seveda le pretiravanje filma, ki ne misli, tako da sam izgleda kot ZOMbi. Plus: kdo bi sploh hotel v misli suckerja, kakršen je ta »melanholični« slikar? ZOM skuša svojim klientom omogočiti, da bi bili »korak pred drugimi«, kar seveda filmu ni všeč, zato raje vztraja za drugimi. Prehod, ki je videti kot epizoda Strasti brez strasti, je slovenski privid trilerja, ki je tako vztrajno in tako sistematično nenapet, da se zdi, kot da ima nenapetost za koncept. Če hočete priti v misli teh filmskih žgancev, potem se morate najprej včlaniti v ZOM. A po drugi strani: to, da se včlanite v ZOM, je edini način, da pridete v misli drugih slovenskih filmov, kot so recimo Pokrajina št. 2, Za vedno, Rabljeva freska, Patriot in Brezno.