Cenzurirana zgodovina kočevskih Nemcev

Tokrat za vedno ali vsaj do morebitne drugačne odločitve ustavnega sodišča, na katero pa utegnejo vpleteni čakati nekaj let. Tako je po več kot štirih letih sodnih uspehov in neuspehov ene in druge strani odločilo vrhovno sodišče. Gre za delo, ki govori o kočevskih Nemcih oziroma Kočevarjih, ki pa ga ti ne odobravajo. Odkar so bili Iskalci grala konec leta 2004 prvič prepovedani, je v Sloveniji izšlo več različnih publikacij, ki zgodovino in sedanjost Kočevarjev vidijo tako, kot jo ti vidijo sami, torej kot jo vidijo njihovi potomci in njihova krovna organizacija Gottscher Arbeitsgemeinschaft, ki deluje v Avstriji.
Kočevskih Nemcev v Sloveniji že dolgo ni več. Vsaj kot homogene družbene skupine, živeče na nekem ozemlju, ne. V drugi polovici 19. stoletja jih je bilo 28 tisoč, pred drugo svetovno vojno 12 tisoč, po medvojni preselitvi v rajh le še 324. Ob popisu prebivalstva v Sloveniji 1991 se je za Avstrijce opredelilo 126 in za Nemce 298 prebivalcev, ob zadnjem popisu leta 2002 pa se je za Avstrijce opredelilo 181, za Nemce pa 499 prebivalcev. Od tega je Kočevarjev nekaj deset. Pa vendar se zdi, da so celo glasnejši kot druge, večje narodne manjšine brez priznanega ustavnega statusa, kakršnega imata madžarska in italijanska manjšina. Glasnejši kako? Če ne drugega, jim je uspelo prepovedati Iskalce grala, knjižno delo, ki sedanjim borcem za pravice Kočevarjev očita tudi ali pa predvsem manj plemenite cilje.
Alenka Auersperger, danes upokojena novinarka TV Slovenija, se z vprašanjem Kočevarjev ukvarja že skoraj 15 let. V začetku je bil njen vpogled v zgodovino kočevskih Nemcev in v njihove sedanje aktivnosti začetkom primerno bolj površinski in manj poglobljen. V skladu s tem so bili tudi njeni televizijski prispevki. In dokler je bilo njeno predstavljanje podatkov o Kočevarjih dokaj nekritično, ni imela težav. Za svoje delo je večkrat dobila celo pohvalo takratnih vodilnih v krovni kočevarski organizaciji Gottscher Arbeitsgemeinschaft. Z leti pa se je Auerspergerjeva v vprašanje Kočevarjev vse bolj poglabljala in razlike med uradno kočevarsko zgodovino in dejstvi, ki jih potrjujejo zgodovinski viri, so postajale vse večje. Povsem jasno ji je postalo tudi, da protagonisti oživljanja kočevarske zavesti v Sloveniji nimajo zgolj ciljev in želja, deklariranih v uradnih aktih leta 1992 nastalega Društva Kočevarjev staroselcev. To pa je pomenilo tudi konec kočevarske naklonjenosti avtorici in prvo kazensko ovadbo; spomladi leta 2000 sta jo zoper Auerspergerjevo zaradi članka v časniku Delo vložila potomca kočevskih Nemcev Avgust Gril in Doris Debenjak. Sledila je še tožba istih posameznikov. Ovadbo je tožilstvo še isto leto zavrglo, tudi sodišča so na vseh instancah odločila v prid Auerspergerjeve, a to je bil šele začetek.

Prepovedana knjiga

Ko je Auerspergerjeva leta 2004 svoja dognanja o Kočevarjih združila v knjigo Iskalci grala, ki je izšla pri založbi Modrijan, sta Gril in Debenjakova pri okrožnem sodišču v Ljubljani vložila novo tožbo. Tokrat zoper založbo, in sicer zaradi kršitev osebnostnih pravic. V tožbi sta predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se ustavi prodaja in distribucija knjige. Sodišče je zahtevi ugodilo v začetku leta 2005. Še pred tem, točneje po tretji predstavitvi knjige v Dolenjskih Toplicah, je Gril podal celo kazensko ovadbo zoper neznane storilce. Ti naj bi na predstavitvi knjige storili kaznivo dejanje zbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti po 1. odstavku 300. člena kazenskega zakonika. Po večmesečni preiskavi in informativnih pogovorih z več deset sodelujočimi na predstavitvi knjige je vodja novomeškega sektorja kriminalistične policije Anton Olaj primer zaprl z besedami: »Šlo je pač za izražanje osebnih mnenj, ki zadevajo knjigo. Avgust Gril pa je predstavitev izrabil za promocijo Društva Kočevarjev staroselcev.«
Nazaj k prepovedi Iskalcev grala. Knjiga je bila prepovedana več kot leto dni, potem je višje sodišče ugodilo pritožbi založbe in knjigo vrnilo v promet. Vendar je odločbi višjega sodišča sledila zahteva za revizijo. Vrhovno sodišče, torej zadnja redna instanca, pa je odločilo, da se potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Ker odločbe vrhovnega sodišča ne trpijo pritožbe, so Iskalci grala od 22. januarja letos prepovedani. Knjigarne so jih morale spet umakniti s polic, so pa za najvztrajnejše še vedno na voljo v bolje založenih knjižnicah. Kaj je v tej knjigi tako spornega, da jo je sodišče dokončno prepovedalo? To, da pisca dveh pisem, katerih odlomki so bili objavljeni v knjigi, nista dala soglasja za objavo. In to čeprav sta soglasje dala prejemnika pisem, ki sta s prejetjem postala njuna lastnika. Vrhovno sodišče je pri tehtanju med ustavnima pravicama svobode izražanja (39. člen ustave) in varstva tajnosti pisem in drugih občil (37. člen ustave) odločilo v prid slednje. Vsekakor gre za odločitev, ki je v nasprotju s sodobnimi usmeritvami na tem področju. Še posebej, če vemo, da gre vsaj pri večkrat navajanem pismu Debenjakove prej za uradni dopis tajnice enega izmed nemških društev kot za kaj drugega. Avtorica torej v pismu nastopa v vlogi predstavnice društva, pa tudi naslovljeno je na predsednika obeh nemških društev v Sloveniji. Seveda imajo o tem vprašanju zdaj pravico razsojati le še ustavni sodniki, na njihovo dokončno odločitev pa bo treba čakati več let ...
A Gril in Debenjakova po uradni poti Iskalcem grala nista nikoli očitala neverodostojnosti, pač pa sta se odločila problematizirati obstoj dovoljenja za objavo nekaterih pisem, ki za sedanje vodstvo kočevskih Nemcev v Sloveniji vendarle pomenijo neko samoobtožbo. Avgust Gril je pred leti za Mladino sicer relativiziral vsebino pisem, a tudi priznal, da je šlo za formalnost: »V pismih sicer ni nič spornega, nihče pa ni dal dovoljenja za njuno objavo, zato smo zaigrali na to struno.« Ali kot je v Mladini recenzijo knjige, ki je ravno takrat doživela prvo prepoved, končal Bernard Nežmah: »A navzlic temu paradoksalno, da se tožniki (pripadniki in potomci kočevskih Nemcev) niso odločili za odškodninske tožbe, ampak so posegli po metodi komunistične oz. nacistične prepovedi objavljanja knjig, ki jim niso bile po godu.«
Založba Modrijan ne bo odnehala in bo v zvezi z odločitvijo vrhovnega sodišča na ustavno sodišče vložila pritožbo. »Odleglo mi je. Bala sem se, da založba ne bo imela več interesa za pravno pot, saj je večina knjig prodana,« pravi Auerspergerjeva, za katero se zdi, da vse bolj izgublja boj z »novimi« Kočevarji in njihovo resnico. Potem dodaja: »S prepovedjo knjige postane vprašljiva kredibilnost znanstvenikov zgodovinarjev najvišjega razreda. Še preden je založba Modrijan dobila rokopis, sta Iskalce grala pregledala dr. Dušan Biber in dr. Tone Ferenc, največji avtoriteti na tem področju, ki ju ni še nihče presegel. In ljudje, ki so mi zaupali svoje zgodbe? Tudi njihova kredibilnost postane s temi prepovedmi vprašljiva

.«

Dovoljene knjige

Prejšnji torek, le dobra dva meseca po dokončni prepovedi Iskalcev grala, je RTV Slovenija premierno predvajala najnovejši dokumentarec o Kočevarjih Pozabljeni otok. Gre za dokumentarec, ki je nastal znotraj javnega zavoda in je bil posnet v okviru Verskega programa, čeprav v njem ni zaslediti verske tematike. Razen tega seveda, da je eden izmed naratorjev zgodbe duhovnik. Prispevek poskuša v podtonu podati predvsem en zaključek, in sicer, da se je kočevskim Nemcem zgodila krivica, dokaz tega pa naj bi bilo to, da je povojna komunistična oblast porušila 95 od 123 zapuščenih cerkva, ki so jih postavili v stoletjih bivanja na slovenski zemlji. O selektivnem navajanju zgodovinskih podatkov na tem mestu nima smisla govoriti, zgovoren pa je podatek, da je kočevarsko optiranje za Hitlerja (podatku, da je zanj optiralo vsaj 97 odstotkov Kočevarjev, ne nasprotuje nobena zgodovinarska struja) omenjeno v 45-sekundnem insertu. Znotraj tega je slikovnega gradiva Kočevarjev v kulturbundovskih uniformah s svastikami in z dvignjenimi desnicami za vsega 15 sekund. Dokumentarec je dolg 52 minut in 21 sekund.
V času, ko sta se avtorica in založba neuspešno borili za Iskalce grala, so bile samo v Sloveniji izdane kar tri publikacije, ki se ukvarjajo z vprašanjem Kočevarjev. To so Kočevarska folklora - Gottscheer Volkstum; Črmošnjiško-Poljanska dolina in njeni ljudje, Kočevarji staroselci in Slovenci iz preteklosti v sedanjost; Cerkve na Kočevskem nekoč in danes II. Vse tri je v sodelovanju z Društvom Kočevarjev staroselcev izdala Založba ZRC Slovenske akademije znanosti in umetnosti, vse tri pa druži tudi eno ime - Doris Debenjak. Kot pisci ali siceršnji sodelavci pri vseh knjigah so sodelovali številni poklicni ali ljubiteljski strokovnjaki, ki so pred dnevi nastopali v Pozabljenem otoku ... Zadnjo v vrsti dovoljenih knjig o Kočevarjih, Resnice posameznikov, je Društvo Kočevarjev staroselcev izdalo lani. Tako kot druge tudi ta knjiga predstavlja predvsem ali celo izključno svetle plati zgodovine Kočevarjev, prav tako nobena ne problematizira poskusov oživljanja nemške manjšine v Sloveniji.

Nemški značaj

V enem izmed v Iskalcih grala objavljenih pisem, zaradi katerih je delo doživelo prepoved, je takratna tajnica Slovensko-kočevarskega društva Peter Kozler Doris Debenjak predsednikoma obeh slovenskih kočevarskih društev takole pisala o denarju, ki naj bi za njihovo stvar pritekel iz Avstrije in Nemčije: »To pa ni prenova pokopališč, ne cerkva, oni mislijo vlagati samo v NEMŠKI ZNAČAJ ŽIVIH LJUDI, to je ohranitev narečja, nemškega maternega jezika, nemške zavesti med prebivalstvom.« O pogojih, ki sta jih zato postavljali bogati pokroviteljici, pa: »Iz zadnjega pogovora pri veleposlaniku sta lahko tudi videla, da bi morala nemška društva začeti poslovati bolj po nemško, spomnita se njegove pripombe k možni ustanovitvi Muzejskega društva, naj bodo sestanki po možnosti v kočevarščini.« Pismo je Debenjakova napisala pred dobrimi desetimi leti.
V Sloveniji najglasnejša skupina potomcev Kočevarjev se torej ne bori samo za ohranjanje jezika in kulturnih posebnosti nekdanje manjšine. Bori se tudi za druge pravice Kočevarjev. Krovna organizacija kočevskih Nemcev Gottscher Arbeitsgemeinschaft, ki deluje v Celovcu, že od slovenske osamosvojitve te pravice jasno opredeljuje s tremi cilji: »1. Razveljavitev avnojskih sklepov. 2. Vrnitev premoženja razseljenim Kočevarjem. 3. Manjšinske pravice za Kočevarje, ki so ostali v Sloveniji.« Avnojski sklepi so dokument, kakršne so po vojni sprejele tudi druge države, ki so jih zasedli nacisti, z namenom izgona okupatorjevih sodelavcev. Najpomembneje pa je, da gre za dokument, ki je bil podlaga za ustanovitev SFRJ in s tem tudi neodvisne Slovenije leta 1991. Navedene prokočevarske in širše pronemške cilje pa je vseboval celo memorandum, ki sta ga Gottscher Arbeitsgemeinschaft in koroška deželna vlada postavljala kot pogoj za vstop Slovenije v EU. Sredi leta 2004 je nanje v javnem pismu pomenljivo odgovoril v ZDA živeči Kočevar John Tschinkel: »Nam Kočevarjem je nacizem prinesel izgubo domovine, kar je bila katastrofa, toda trivialna po obsegu v primerjavi z izgubo, ki so jo pretrpele druge žrtve. Mi smo skoraj vsi preživeli. Milijoni drugih niso imeli te sreče.« Omenjenim zahtevam pa naj bi nasprotovala celo apolitična večina po vsem svetu razseljenih Kočevarjev. Vendar je večina na avstrijskem Koroškem zelo odločna. To je dolga leta dokazoval Jörg Haider, zdaj to počno njegovi nasledniki in politični somišljeniki. To dokazujejo tudi izidi zadnjih deželnih volitev na avstrijskem Koroškem. Evropski poslanec iz vrst zmagovite skrajne desnice, član stranke avstrijskih svobodnjakov (FPÖ) Andreas Mölzer, je ob odkritju množičnega grobišča v Hudi Jami, torej pred dobrim mesecem, Slovenijo ponovno pozval, naj se odreče avnojskim sklepom. Mimogrede, Haider je v Sloveniji živeče Kočevarje na čelu s posamezniki, ki jim je uspela prepoved Iskalcev grala, obiskal na prelepo aprilsko nedeljo leta 2005. Prišel je prerezat trak ob odprtju muzeja maket kočevarskih stavb, ki ga je sofinanciral ...