Terminator - Odrešitev

zadržan +

Enkrat, dvakrat rešiš človeštvo - toda štirikrat?

V četrtem Terminatorju se zgodi nekaj zelo čudnega. Ne, ne začne se v prihodnosti, ampak leta 2003, v rahli preteklosti, ki pa je že okužena z antiutopično prihodnostjo. Dr. Serena Kogan (Helena Bonham Carter), znanstvenica, ki je tik pred smrtjo (rak), v neki kalifornijski celici smrti obišče Marcusa Wrighta (Sam Worthington), na smrt obsojenega morilca, ki ga pozove, naj svoje posthumno telo daruje v znanstvene namene. Znanost noče odkriti, kaj ga je prelevilo v morilca, ampak ga hoče preleviti - okej, sprogramirati - v humanoidnega kiborga, napol človeka, napol mašino. Marcus, hudo skesan, noče preživeti - niti kot kiborg. Sam meni, da si smrt zasluži, toda poljub, pravi, bi vse spremenil. Doktorica - vsa bela, bleda, eterična, onostranska, zombijska - ga poljubi in Marcus pristane na svojo posthumno kiborgizacijo. Je to čudno? Ne. Počakajte. Potem se preselimo v leto 2018. Brez skrbi, ostanemo v Kaliforniji, toda to ni več ista Kalifornija. Vmes se je zgodil sodni dan, alias Judgment Day. Ne, to ni čudno, kakor tudi ni čudno to, da je to de facto še vedno ista Kalifornija, le da se v glavnem preganjajo po puščavi, ki vedno izgleda postapokaliptično, medtem ko digitalni efekti pokažejo, da je Los Angeles le še mračno, zapuščeno pokopališče. Preostanki arhitekture izgledajo kot nagrobniki. Oblast je prevzel SkyNet - morilska, diabolična, tiranska, ekstremistična, genocidna mreža samozadostnih in ozaveščenih megaračunalnikov in drugih mašin, ki ne cenijo človeškega življenja (in ki so - logično! - bazirane v Silicijevi dolini). Ali bolje rečeno, človeško življenje tako prezirajo, da je pri življenju le še peščica ljudi, »freedom fighterjev« - in njihov zadnji up je John Connor (Christian Bale), vodja odporniškega gibanja, postapokaliptični Che, ki ga z največjim in najbolj slavnim Odrešiteljem že tradicionalno druži nenaključni akronim J.C. (John Connor = Jesus Christ). Je to čudno? Samo po sebi ne, toda tu se problem začne. Film kroži med dvema zgodbama - med Marcusovo in Connorjevo. In bolj ko spoznavamo kiborga Marcusa, manj zanimiv se zdi Connor. Z eno besedo: ko dobimo Marcusa, ne potrebujemo več Connorja. Ko dobimo kiborga, ne potrebujemo več človeka. Še toliko bolj, ker izgleda Marcus bolj živ in bolj človeški od Connorja. Ironija je kakopak v tem, da je prišel rešit Connorja in preostanek človeštva, toda film je zložen tako shematično in tako nerodno, da je človeštvo, vključno s Connorjem, velikim Odrešenikom, videti kot motnja. In to dobesedno: kot nekaj, kar sam film moti. Če bi se film držal svoje naključne »metafikcijske« premise, da so ljudje le motnja, bi bil precej boljši, saj se mu z ljudmi - in njihovim prerokovanim Mesijo - ne bi bilo treba toliko ukvarjati, tako pa se vsakič, ko se premakne med ljudi, ustavi. Pavza! Lahko greste po popkorn! Hej, zakaj bi izgubljal čas za ljudi, če imaš kiborga? Ljudje so v tem filmu dolgočasni, nebistveni, monotoni, napol robotski, nič posebnega, le še statistični podatek, čisti non sequitur. Še več: četrti Terminator, tehnofobični tehnofil, ki pobere več pri drugih filmih, recimo Vojni svetov, Otrocih človeštva, Temnem vitezu in Transformerjih, kot pa pri prvih dveh Terminatorjih (oh, in v katerem se pojavijo nekateri liki, ki se - če bi veljala logika prvih dveh Terminatorjev - sploh še ne bi smeli roditi), ne predloži niti enega samega dokaza, da si človeštvo zasluži preživetje. Ponudi pa veliko dokazov, da nas človeške delajo le še mašine - in da zunaj mašin, čipov in programov naše človeškosti in človečnosti ni več. »Kaj nas še dela ljudi,« filozofsko sprašuje film, ki zelo rad filozofira tudi o smrti in »okusu smrti«, toda obenem spregleda to, kar nam sam ves čas kaže: da nas ljudi delajo le še mašine. Pri življenju nas ne ohranja srce, ampak mašina. Mašine so nam ukradle vse atribute človeškosti, toda T4, ki izgleda tako eksplozivno, kot da bi ga režiral Michael Bay, kljub temu vztraja pri ljudeh in njihovi »odrešilni«, »inspirativni«, »karizmatični«, »katarzični« naturi. Če bi nas hotel antikarizmatični John Connor, starejši od svojega očeta in mame, zares »odrešiti«, potem bi se moral preleviti v mašino. V kiborga. Ali bolje rečeno: če bi hotel John Connor izgledati človeško, bi moral postati mašina. Ali pa vsaj Batman. Z ljudmi, ki streljajo na mašine, lahko impresioniraš le še mašine, ki so pravi otroci človeštva. A po drugi strani, T4 se tako zelo zaveda, da je neoriginalen, da v imenu originalnosti epizodno, tako rekoč anekdotično »oživi« dva originalna lika in ono »fatalno« bencinsko črpalko iz drugega Terminatorja, signal, da je franšizi zmanjkalo bencina. McG ima itak povsem napačen občutek, da dela art verzijo Charliejevih angelčkov.