Resničnejše od resničnosti

Začelo je konkretno deževati, a otroci v pisanih oblačilih se niso dali motiti. Pred peščico, ki se je v četrtek popoldne zbrala na ljubljanskem pokopališču Žale, so poskočno odpeli nekaj pesmi. Direktor Javnega podjetja Žale Bojan Lepičnik je imel nato kratek govor, takoj za njim pa je besedo dobil še nasmejani ljubljanski župan Zoran Janković. Slavnostna govorca sta potem odkrila ploščo ob novi fontani z imenom Kamen življenja, ki jo je izdelal pokojni kipar Janez Lenassi.
Okrog govorcev so se ves čas kratke otvoritvene slovesnosti smukali fotografi. Objektiv je imel v rokah tudi visok suhljat mladenič z rjavimi lasmi, postriženimi na paža, in dolgo skodrano brado. Ko je delegacija govorcev odšla, je stopil do ostalih kolegov z bliskavicami in na malih barvnih zaslonih njihovih fotoaparatov preveril, ali so jim fotografije uspele. Videti je bil zadovoljen. »Ja, zelo sem zadovoljen,« mi je prikimal in se muzal.
Ko sem pogledala na ekrančke nekaterih fotoaparatov, sem se lahko na lastne oči prepričala, kaj je razlog za zadovoljstvo. Fotografi, ki so fotografirali župana, so na posnetkih lahko opazili nekaj, česar ob fotografiranju zagotovo niso videli skozi fotografski objektiv. Fotografije so nas prepričevale, da je imel Janković še pred nekaj minutami okrog vratu obešeno rumeno župansko verigo, na kateri je visel ogromen znak za evro. V resnici župan verige seveda ni nosil. Sploh ne takšne, okrašene z ogromnim evrskim znakom. Fotografije, ki naj bi bile eden najdoslednejših zapisov realnosti, so torej pokazale nekaj povsem drugega od tega, čemur smo bili priča v živo. Ali več od tega, odvisno od interpretacije.

Mehki foto terorist

Nekaj ur pozneje je isti bradati dolgolasec, 26-letni nemški vizualni umetnik Julius von Bismarck, v ljubljanski Galeriji Kapelica predstavil svojo popoldansko akcijo in še številna podobna dejanja, za katera je na lanskem festivalu Ars Electronica v Linzu prejel nagrado Golden Nica v kategoriji interaktivne umetnosti. V zadnjih letih je denimo poskrbel za to, da so se na nekdanjem nemškem parlamentu Reichstagu spet znašli ognjeni zublji, kar je nedvomno spomnilo na čas nacizma. Ogenj je mogočno stavbo k sreči tokrat oplazil le na fotografijah. Na fotografijah, ki so jih turisti posneli pred še eno berlinsko znamenitostjo, pred Brandenburškimi vrati, se je znašla bolj komercialna vsebina - ime največjega spletnega iskalnika Googla. Na fotografijah, ki so obeležile obisk ameriškega predsednika Obame, ki ga je sam videl kot pridigarja ter ki so ga mediji prikazovali kot odrešenika ali božanstvo, se je pojavil religiozni znak - križ. Na fotografijah, na katerih je slika pokojnega kitajskega voditelja Mao Cetunga, ki stoji na Trgu nebeškega miru v Pekingu, se je znašel beli golob. Kitajski mladci kar niso mogli odtrgati oči z ekrančkov na svojih digitalnih fotoaparatih. Morda so mislili, da gre za čudež.
V minulih dneh, ko je Julius na povabilo Zavoda za sodobne umetnosti Aksioma gostoval v Sloveniji, se je nekaj takšnih »čudežev« zgodilo tudi v naših krajih. Najprej se je ekipa odpravila onstran meje, na Reko. Kdor je tisti večer fotografiral hišo, v kateri je nekoč prebival kontroverzni literat Gabriele d''Annunzio, je lahko na enem od oken prepoznal njegovo podobo. Potem so šli v Velenje, pred Titov spomenik. Fotoaparat je na njem zabeležil dvanajst zvezd rumene barve, ki predstavljajo EU, nato pa še iste zvezde v rdeči barvi, ki najverjetneje predstavljajo našo preteklost. Naslednja postojanka je bil Prešernov trg v Ljubljani. Na rožnati fasadi frančiškanske cerkve se je znašel prometni znak, ki prepoveduje džamijo. Ob koncu obiska pa si je Julius privoščil še Jankovića in ga povezal s kapitalom. Podobno akcijo je sicer pred časom izvedel tudi v Berlinu, saj obstajajo fotografije tamkajšnjega župana, ki ima na suknjiču moder znak velikega mobilnega operaterja O2. Julius pravi, da si ga je prislužil zato, ker je dovolil rušenje številnih zgradb, v katerih so bili tudi umetniški studii in klubi, ter na istem mestu omogočil gradnjo velike športne in koncertne dvorane, poimenovane po mobilnem operaterju. Tako kot v vseh ostalih primerih tudi v tem ni šlo za fotomontažo.
In kako mu uspeva vedno znova preslepiti realnost? Za »čudeže« je odgovorna posebna naprava, ki jo je poimenoval fulgurator. Izdelal jo je sam, videti pa je kot fotoaparat, zato tudi sam vedno daje vtis, da »le« fotografira. Napravica je v resnici projektor, ki se sproži v trenutku, ko v bližini zazna kakšno fotografsko bliskavico, in nato za delček sekunde projicira točno določeni znak s prej pripravljenega diapozitiva. Zaradi te intervencije, ki je s prostim očesom ni mogoče videti, se na fotografijah tistih, ki so v bližini naprave, znajde nepričakovana družbena ali politična intervencija. Ne sicer na vseh, saj naprava včasih deluje, včasih pa tudi ne, pač odvisno od vrste bliskavic.
Čeprav je vse skupaj morda videti kot šala na račun fotografov, Julius pravi, da s svojimi posegi opozarja na precej resna vprašanja: »Fotografije so zelo pomembne pri razumevanju naše realnosti, sploh tiste, objavljene v medijih. S tem, ko časopisi objavijo neko točno določeno fotografijo, ki je ujela točno določen trenutek, ustvarjajo takšno realnost, kot sami želijo. Če želijo, da je njihova vsebina protivojna, bodo objavili fotografijo otrok, ki jočejo, in bralci bodo avtomatično zavzeli stališče proti vojni. Sam pa opozarjam na to, da so fotografije nepopolna konstrukcija realnosti. Ne le zato, ker ujamejo le delček sekunde, temveč tudi zato, ker jih je očitno mogoče zlahka zmanipulirati.« Sam skuša v svoje manipulacije vedno vključevati znake, ki so, vsaj nezavedno, že v fotografirani podobi. Zato vedno želi, da si ljudje sami razložijo, kaj pomeni znak, ki ga je projiciral, in zakaj ga je izbral. »Verjetno si boste znali sami celo bolje od mene razložiti, kaj vse bi lahko pomenile zvezde na Titu in evrski znak na Jankoviću,« pravi Julius.
Kljub temu da so ključni naslovniki njegovih mehkih terorističnih akcij fotografi, ki objavljajo v medijih, je zanimivo, da se fotografije, na katerih so njegove intervencije, v največjih medijih praviloma pojavljajo le kot umetniška dela z njegovim podpisom. Kakšen nenadzorovan preboj na naslovnice večjih časopisov mu doslej še ni uspel. Tudi v Sloveniji ne. »Ne vem, ali zato, ker fotografi ''okuženih'' fotografij ne pokažejo uredniku, ali zato, ker je takšna odločitev urednika, ker bi bralci lahko mislili, da gre za obdelano fotografijo,« ugiba Julius. Ne glede na to je njegov projekt sprožil obilo zanimanja med oglaševalci, kar ga nekoliko preseneča, saj izdelava naprave, kakršen je fulgurator, menda ni ravno najzahtevnejši zalogaj. »Tale, ki jo imam zdaj, je sicer že precej izpopolnjena različica, a če imaš nekaj tehničnega znanja, preproste naprave ni tako težko narediti. Oglaševalske agencije so mi res ponujale veliko denarja za fulgurator, a ne želim, da bi ga uporabljali v komercialne namene. To bi bilo povsem v nasprotju z mojim prepričanjem in mojim mirom,« vztraja Julius. A na koncu vseeno doda, da se trudi pogovore z oglaševalci vedno končati, še preden mu ponudijo konkreten znesek, saj ne želi, da bi se znašel v preveliki skušnjavi.

Med aristokrati in muslimani

Julius tudi sicer v pogovoru rad poudari, da nima veliko denarja, sploh če pogovor nanese na njegove sorodnike. Že njegov priimek razkriva, da je v sorodu s slovitim pruskim kanclerjem aristokratskega rodu Ottom von Bismarckom, ki si je v 19. stoletju prizadeval združiti številne nemške državice v eno veliko državo. »Ja, res je, bil je moj prapraprastric,« pravi Julius, »a kakšne neposredne povezave med njim in menoj ne vidim. Nisem dedič njegovega premoženja. Je pa vseeno lepo poznati svojo zgodovino.« S svojimi aristokratskimi sorodniki se občasno sicer sreča, a pravi, da je imela bistveno večji vpliv na njegovo življenje Savdska Arabija, kjer je bil njegov oče zaposlen v naftni industriji. »Zagotovo sem zaradi tega, ker sem odraščal v muslimanskem svetu, danes drugačna oseba, kot če bi odraščal v Nemčiji. Rad prehajam iz krščanskega v muslimanski svet in slednjega nikoli nisem videl kot ''drugo stran''. Puščava in nori Arabci, ki kričijo na tržnici - to je zame nekaj povsem normalnega. Super se počutim, ko vidim takšne prizore.« Zdaj sicer že leta živi v Berlinu, za katerega pravi, da je mesto, prijazno do umetnikov. »Če nisi zelo uspešen na umetniškem trgu, in sam nisem, saj ustvarjam intervencije in instalacije, ki jih ni lahko prodati, je dobro živeti v mestu, kjer za preživetje ni nujno zaslužiti več tisoč evrov. Umetniški studio je mogoče dobiti zelo poceni, pa tudi koncentracija umetnikov je velika in mesto živi.«
Julius se s fulguratorjem kmalu odpravlja v Severno Korejo, a vprašanje je, ali bo napravo zaradi temeljitega nadzora sploh lahko uporabil. Če mu ne bo uspelo, ne bo prvič, da bi mu kakšna akcija padla v vodo. In včasih se je to zgodilo zaradi bistveno bolj banalnih razlogov. V Južni Koreji je želel denimo v krog na državni zastavi, ki je visela pred parlamentom, projicirati znak za pijačo Pepsi, a zastava je vso noč mirovala ob drogu, saj vetra ni bilo od nikoder. Čeprav sam pravi, da ga bo fulgurator najverjetneje spremljal vse življenje, pa trenutno načrtuje tudi nekaj povsem drugačnih projektov. Nedavno je študij eksperimentalnega medijskega dizajna zamenjal za študij liberalne umetnosti, saj je ugotovil, da mora multimedijski umetnik svoje delo pogosto zelo poenostaviti, ga narediti bombastičnega in popularnega, sam pa rad ustvarja tudi stvari, ki jih ni tako lahko razumeti. Za začetek bo skušal ugotoviti, kako se na različne intervencije odzivajo posameznikovi možgani.