Ta kriza traja že 20 let

Zgodovinar dr. Sergio Bologna, ki se je rodil leta 1937 v Trstu, je dolga leta predaval zgodovino delavskega gibanja in industrijske družbe na univerzah v Trentu, Padovi, Milanu in Bremnu. Potem ko so ga v 80. letih izključili iz italijanskega akademskega prostora, je začel delovati kot neodvisni svetovalec za logistiko. Danes svetuje obojim, javnim ustanovam in zasebnim podjetjem. Je eden redkih teoretikov in kritikov kapitalizma, ki imajo neposreden stik z realnim sektorjem. Kakor pravi sam, je v tem njegova prednost, saj »vidi« kapitalizem od znotraj. V Italiji in drugih državah je ena največjih referenc za analizo kapitalistične in družbene spremembe, imenovane postfordizem. Živi in dela v Milanu, kjer je član sindikata Zveza svetovalcev naprednega storitvenega sektorja (ACTA). Poleg tega je tudi častni član Sveta za logistiko republike Nemčije.

Ste eden tistih, ki trdijo, da je sedanja kriza strukturna kriza kapitalizma. Zakaj? V čem se to kaže?

> Da je kriza strukturna, pomeni, da je odvisna od načina, kako je bila kot kapitalistična akumulacija strukturirana in organizirana v teh letih. Prva značilnost te nove kapitalistične organizacije kapitala je radikalno in nasilno zniževanje vrednosti dela, posebej intelektualnega dela. Živimo v ekonomiji znanja, tako imenovani knowledge economy, delo, ki je najslabše plačano, pa je prav delo, ki producira znanje. Ko torej govorimo o krizi, pozabljamo, da se je s tega vidika kriza začela že pred dvajsetimi leti. Pozablja se, da se v Zahodni Evropi zadnjih dvajset let pri zaposlovanju čedalje manj uporabljajo pogodbe o redni zaposlitvi, poteka vse večja in vse obsežnejša prekarizacija dela, katere skrajna oblika je zastonjsko delo. To pomeni, da se je za generacije, ki živijo tako, kriza začela pred dvajsetimi leti. Ta pojav se je počasi razširil na različne sloje prebivalstva, nazadnje pa je zajel tudi sloje, ki so prej največ trošili. Tisto, kar v bistvu determinira to krizo, je nezmožnost ohranjanja nekega obsega potrošnje v najširših družbenih slojih srednjega razreda v zahodnih državah, predvsem v ZDA. Težave povzročajo nizki prihodki.

Zakaj je potem ta kriza ostala tako dolgo »skrita«?

> Danes ni več nobenega dvoma in je splošno znano: ker se je v ZDA zelo velikodušno, recimo temu tako, prakticiralo trošenje na kredit. Ljudje niso imeli denarja, lahko pa so plačevali s kreditnimi karticami. Tako so se njihovi dolgovi akumulirali. Ta oblika trošenja je tipična za ameriške študente. Mlada ameriška novinarka Anya Kamenetz je napisala knjigo Generation Debt. V njej opisuje izkušnje številnih ameriških študentov, predvsem tistih iz nižjega srednjega razreda (lower middle class), ki za študij najemajo ogromne kredite. Ko študij končajo, jih čaka odplačilo velikega bančnega dolga, zato gre del njihove plače, ko najdejo delo, takoj za odplačilo dolga. Drama se začne, kadar ti ljudje ne dobijo zaposlitve, saj banke takoj zahtevajo vračilo dolga ali pa zaostrijo pogoje odplačevanja. Ta oblika trošenja na kredit je sicer v Evropi veliko manj razširjena. Natanko ta oblika pa je »prikrila« revščino v slojih, v katere sodi največ prebivalstva ZDA, predvsem pri ljudeh, ki so najemali posojila za nakup hiš. Kot vemo, sta v ZDA obstajali dve vrsti posojil, posojila prime, se pravi posojila, ki so jih najemale družine, ki so bile sposobne obročnega odplačevanja, in tako imenovana posojila subprime, ki so jih najemale družine, rizične glede solventnosti. Ko te družine niso bile več sposobne odplačevati najetih posojil, se je vse skupaj zlomilo, banke so jim zasegle kupljene nepremičnine, a vmes se je vrednost teh nepremičnin znižala. Banke so zato pretrpele velike izgube, ogromno družin pa se je znašlo na cesti. A če bi se zgodilo samo to, kriza ne bi izbruhnila. Do katastrofe je pripeljal zlom tako imenovanih »toksičnih« indeksov in vseh tistih finančnih produktov, ki so bili ustvarjeni na podlagi prodaje tveganih posojil tipa subprime.

Torej gre za dvojni učinek, ki je povzročil krizo?

> Kot vemo, so banke med tem iznašle nove finančne produkte in jih dale na trg. Ti produkti so bili popolnoma brez vrednosti in so temeljili na tveganih posojilih. Tisto, kar so bili prej večinoma neizterljivi krediti, je postala nova oblika vrednosti, ki so jo banke lansirale na trg v cirkulacijo. Gre za tako imenovane toxic assets. Ko je sledil zlom, so vsi rekli, da je izbruhnila finančna oziroma bančna kriza, ki jo je povzročilo absurdno trgovanje s temi tako imenovanimi toxic assets. A to ni realni vir krize. Realni vir krize je naraščajoča revščina ameriških družin in ta revščina se širi tudi v Evropo, kjer velika večina novih generacij nima zagotovljenega dela, predvsem pa ne dobi dela, ki bi bilo dobro plačano. Zato se obdobje, ko mladi iščejo redno službo, podaljšuje krepko čez starost trideset let. To pomeni, da ti ljudje v temu času živijo od slabše plačanega dela, ki jim ne omogoča zadostne akumulacije socialnih prispevkov, potrebnih za pokojnino. Skratka, to, da obstaja prekerno delo, da nekdo en dan plačuje prispevke, drugi dan pa ne, da nekdo en dan dela pri delodajalcu, ki njegovo delo plača, drugi dan pa pri delodajalcu, ki dela iz takšnih ali drugačnih razlogov ne plačuje, napoveduje novo revščino tudi v obdobju prejemanja pokojnine.

Kako potem iz krize?

> Mislim, da te krize ne bomo premagali enostavno. Nasprotno, doslej so bili vsi ukrepi namenjeni predvsem bankam in se niso dotaknili strukturnega in družbenega vidika krize, razen nekaterih urgentnih ukrepov - Obama se je na primer odločil za ukrepe, ki so štiri milijone ameriških družin rešili pred deložacijo. Da bi v ZDA in Evropi premagali krizo, je treba povečati prihodke prebivalstva. Za to je treba dvigniti raven plač, urediti prekerno delo, ljudem je treba dati več denarja. A kapitalistični svet nikakor noče spremeniti sedanjega modela akumulacije in upa, da se bo potrošnja povečala na Kitajskem, v Indiji in Braziliji, kjer živijo milijarde ljudi, katerih potrošnja bi se lahko zvišala na tako raven, da bi bil kapital spet donosen. Tako trdijo.

Če prav razumem, pravite, da je ta kriza v bistvu kriza srednjega sloja v zahodnih državah in ne kriza finančnega sektorja?

> Gotovo, a ne samo srednjega sloja. Ta kriza je na splošno kriza dela, opravljenega v obliki rednih zaposlitev, pa tudi neodvisnega, fleksibilnega, priložnostnega, skratka prekernega dela. Družba Ernst & Young je opravila raziskavo o tem, koliko so različna območja sveta »privlačna« za kapitalske naložbe, a ne naložbe finančnega kapitala, temveč naložbe v storitveni sektor in industrijo. Raziskava je pokazala, da je Kitajska od leta 2008 do začetka leta 2009 izgubila 14 odstotkov, zahodnoevropske države pa so pridobile 7 odstotkov. Kaj to pomeni? Pomeni, da začenjajo plače v nekaterih delih Kitajske rasti, prav tako se povečujejo davki, v Evropi pa je delo postalo tako fleksibilno, da je njegova cena čedalje nižja. V Evropi se cena dela niža ne samo zato, ker so plače enako visoke že trideset let - Italija je tu najlepši primer -, ampak tudi zato, ker je vedno več prekernega dela, ki ga opravlja čedalje več imigrantov. Ti so pripravljeni delati na črno, v zelo tveganih razmerah in za neverjetno nizko plačilo. V Italiji to najlepše ponazarja šokantno število smrtnih žrtev pri delu.

Dovolite vprašanje, na katerega se navadno sklicujejo uradni ekonomisti, ko slišijo take argumente: ali ne bi z zvišanjem cene dela spet trčili ob problem inflacije?

> Dandanes niti ekonomisti ne vedo, ali je večje tveganje problem inflacije ali problem stagflacije. Problem inflacije v resnici ne izvira toliko iz zvišanja plač, ampak predvsem iz zvišanja cen nekaterih dobrin, na primer nafte oziroma drugih surovin, ki so indeksirane v dolarjih. Jasno je, da bo kapitalizem poskušal ohraniti razmerja moči do dela, kakršna je kapital vzpostavil v zahodnih državah. Toda to je odvisno tudi od tega, ali se bodo delavci znali organizirati in braniti pri varovanju svojih življenjskih razmer. Slabljenje moči delavcev je tudi posledica tega, da sindikati vsa ta leta delavcev niso primerno zavarovali. In marsikje vztrajajo pri tej pasivnosti, na primer pri prekernem delu. Zato se bodo morali prekerni delavci organizirati v svoje sindikate. Spet bodo morali pridobiti politično in družbeno moč, druge rešitve ne vidim. Mladi preprosto morajo del svoje življenjske dobe nameniti ustvarjanju mrež solidarnosti in vzajemne pomoči.

V svoji zadnji knjigi Srednji sloji brez prihodnosti? se veliko ukvarjate s pojavom tako imenovane new economy.

> New economy in postfordizem sta v bistvu ista stvar. Prva značilnost postfordizma je fragmentacija podjetij. Podjetja se osredotočajo na tako imenovani core business, vse drugo prepuščajo zunanjim dobaviteljem. S tem se ustvarja velik sistem poddobave, se pravi sistem, s katerim se del tveganja investicij in strošek delovne sile preneseta na druge. A to še ni vse. Če opazujemo, kako so denimo železarska ali kemična podjetja počasi eksternalizirala (pojav imenovan outsourcing) dele proizvodnje in vzdrževanja, vidimo, da so dala v zakup najbolj tvegane dele proizvodnje. Če torej delavec umre v delovni nesreči, ni krivo glavno podjetje, temveč poddobavitelj. To je tipično pri vzdrževalnih delih, kjer je pri delu veliko tveganja. Zakaj? Ker ljudje v podjetjih, ki se ukvarjajo z vzdrževanjem, ne poznajo dobro naprav, s katerimi delajo. Glede na to, da so ti delavci prekerni in en dan delajo v eni, drugi dan pa v drugi tovarni, lahko rečemo, da gredo vsak dan znova delat v neznano. Eksternalizacija proizvodnje je torej prva značilnost postfordizma. Mimogrede, v Italiji je bila prignana do skrajnosti, saj so v severovzhodnem delu države industrijski obrati, za katere 80 odstotkov vrednosti izdelkov proizvedejo drugi ekonomski subjekti. Druga značilnost postfordizma je globalizacija, s katero se je proizvodnja začela seliti v tujino. Predvsem na Daljni vzhod, v Vzhodno Evropo in sedaj tudi na območje Magreba (območje od Maroka do Egipta). Globalizacija je prinesla celo vrsto pojavov, ki pa so v glavnem posledica tega, da so stroški dela postali skrajno nizki. S tem se poskuša izsiljevati delavski razred v bogatih državah, češ: »Če hočete, da tovarne ostanejo tukaj, vam je treba znižati plače, podaljšati vaš delavnik, pripravljeni morate biti na odpuščanje itd.« Skratka, delavski razred bi se moral odpovedati vsemu, kar je dosegel v zadnjih sto letih.
Tretja značilnost je tisto, kar nekateri imenujejo knowledge economy, ekonomija znanja.

Kot negativna značilnost? Kako to mislite?

> Gre za to, da se izjemno povečuje tista ekonomija, ki temelji na nematerialnih dobrinah, na neotipljivih vrednostih. Povečanje obsega nematerialnih dobrin povzroča, da stari tradicionalni proizvodi, denimo obleka ali avtomobil, pridobivajo simbolne, statusne ali identitetne vrednosti. Gre torej za neke nematerialne in neoprijemljive vrednosti dobrin, ki pa vedno bolj vključujejo tudi materialne dobrine in vedno bolj postajajo substanca njihove vrednosti. A ta vidik je blago v sebi verjetno imelo že od nekdaj. Danes se je neizmerno povečal sektor, ki proizvaja nematerialne dobrine. Pomislimo na primer na sektor zabavne industrije, v katerem je zdaj na globalni ravni zaposlenih več ljudi kot v avtomobilski industriji. Ali pa na medijski sektor, tisti, ki je prinesel cavaliereju po imenu Berlusconi takšno bogastvo in tolikšno moč.

Toda ali niste morda pozabili najočitnejše značilnosti, ki jo predvsem mlade generacije danes najbolj občutijo, to je povečevanje negotovosti na vseh področjih življenja, od zaposlitve do stanovanja in družine. Kako v tem kontekstu razumete relativno nedejavnost sindikatov pri varstvu delavcev, predvsem mladih, ki opravljajo tipična postfordistična dela. Vsaj v Sloveniji se sindikati navadno osredotočajo na varstvo pravic delavcev, ki delajo pod tradicionalnimi pogoji, se pravi v okviru rednih zaposlitev.

> Mislim, da razmere v Sloveniji niso bistveno drugačne od tistih, ki vladajo na primer v Italiji. Te razmere lahko razložimo na dva načina. Prvič, sindikalne organizacije so prejele veliko sredstev, na primer za izobraževanje, v zameno za popustljivejšo politiko. Z organizacijsko-birokratskega vidika so se te organizacije okrepile, za »uglasitvenimi« mizami so dobile več prostora, delavci pa so postali šibkejši. Sindikalne organizacije imajo na voljo pomemben organizacijski aparat, a ta je birokratski. Kdor je nekoč opravljal poklic sindikalista, je opravljal težak poklic, saj je bil vsak dan pred tovarno, kakor priča eden od upokojenih sindikalistov v dokumentarnem filmu Preko mostu - kratka zgodovina dela. Zdaj so sindikalisti pretežno v svojih pisarnah, na zborovanjih in konvencijah pa sodelujejo kot predstavniki oblasti. Italijanski sindikalist je danes skoraj že javni uslužbenec in je zelo dobro zaščiten.

Zakaj se je to zgodilo?

> Opravljena je bila menjava: vi bodite mirni, sprejmite postfordistična pravila igre, mi pa bomo zavarovali vaš položaj. Poleg tega so, vsaj v Italiji, uvedli številne spremembe sistema kolektivnih pogajanj, posebej po sprejetju dogovora julija 1993. Na podlagi tega dogovora so sindikati sprejeli načelo centralizacije sporazumov na način, ki je nevtraliziral vse sindikalne pobude z obrobja. Posledica tega je bila, da je povprečna plača v Italiji že deset let enaka, današnja začetna plača delavca ob prvi zaposlitvi pa je najnižja v vseh starih članicah Evropske unije. Tu ne govorimo o prekernem delu, ampak o stalnih zaposlitvah za nedoločen čas. Torej glede tega ne moremo veliko pričakovati od sindikatov. Prav zaradi tega smo na primer v Milanu ustanovili neke vrste sindikat avtonomnega dela druge generacije. Gre za sindikat novih poklicev, kot so odvetniki, zdravniki, notarji itd., ki jih sedanja zakonodaja ne varuje. Sindikat se imenuje Zveza svetovalcev naprednega storitvenega sektorja (Associazione Consulenti Terziario Avanzato - ACTA). Na splošno smo v ta sindikat včlanjeni ljudje, ki delamo v svetovanju, izobraževanju, medijih in v »kreativnih poklicih«, kot so na primer grafični oblikovalci ali dizajnerji. Našim aktivnostim so veliki sindikati sprva ostro nasprotovali. A na srečo nismo nikoli prekinili dialoga in danes lahko rečem, da se je položaj deloma spremenil. Od sindikalnih central smo vedno pričakovali le to, da bi bile vsaj nevtralne, če že nočejo dejavno podpreti manjših sindikatov.