Lakomna dedinja

Čeprav se je 62-letni François-Marie Banier ob prigovarjanju Louisa Aragona, enega od utemeljiteljev nadrealizma in pariškega dadaizma, in zaradi osebnega prijateljstva z mecenoma Pierrom Cardinom (čigar osebni predstavnik za stike z javnostjo je še danes) in Pierrom Bergéjem (dolgoletnim življenjskim spremljevalcem Yvesa Saint-Laurenta) s književnostjo začel ukvarjati že konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ga sodobna francoska kulturna javnost bolj kot romanopisca in avtorja gledaliških del pozna kot fotografa, slikarja in nosilca stranskih vlog v gledaliških igrah in na filmu. Kot fotograf se je proslavil predvsem s serijo črno-belih portretov neznancev, pozirali pa so mu tudi Samuel Beckett, Vladimir Horowitz, Isabelle Adjani, Johnny Depp, Sophie Marceau in drugi. Poleg tega, da je izdal sedem romanov in tri gledališka dela, je v zadnjih dvajsetih letih razstavljal v pariškem Centru Georges Pompidou, rimski vili Medici, v Moskvi, Berlinu, Tokiu, Buenos Airesu in drugod. Čeprav medije že nasploh zanima tudi zato, ker je znana osebnost in član mednarodne visoke družbe, je tokrat posebno zanimanje zbudil zaradi nekaj deset let trajajočega prijateljevanja z dedinjo kozmetičnega imperija L''Oréal Liliane Bettencourt, po Forbesu najbogatejšo Evropejko. Njena edina hči Françoise Bettencourt Meyers ga namreč obtožuje, da je 86-letno, več kot deset milijard evrov »težko« diskretno žensko, katere fotografije in posnetki skoraj ne obstajajo, v nekaj letih prepričal, da mu je v obliki različnih daril, čekov in življenjskih zavarovanj podarila skoraj milijardo evrov - po plačilu davkov naj bi mu bilo ostalo kakih 500 milijonov. Šlo naj bi za dragocene slike Mondriana, Picassa in Matissa, ki naj bi jih bila Banierju podarila, da bi v ulici Servandoni v šestem pariškem okrožju, na idealni lokaciji med trgom Saint-Sulpice in Luksemburškimi vrtovi, v hiši, kjer v ločenih stanovanjih domujeta tudi njegov dolgoletni prijatelj, igralec Pascal Greggory in Banierjev domnevni 35-letni ljubimec, uspešen fotograf in urednik Martin d''Orgeval, uredil muzej, katerega glavna mecenka naj bi bila gospa Ker se cenim. Mediji so sprva, konec leta 2007, ko je Meyersova po smrti očeta vložila ovadbo proti tretji osebi, natolcevali, da je ostarela in »duševno onemogla« milijarderka pač popustila pred čari »mladega« Banierja in njegove očarljive, a koristoljubne druščine, saj so jih paparaci nekajkrat zalotili med potikanjem po jugu Francije, na festivalu v Avignonu, denimo, kjer naj bi bila madame nekaj dni bivala na posestvu svojega varovanca.

Svobodna ženska

Liliane (Schueller) Bettencourt nosi priimek po svojem možu. Andréju Bettencourtu, politiku in ministru v vladah premierov Pierra Mendèsa Francea in generala Charlesa de Gaulla, bi bilo mogoče očitati marsikaj, še več pa bi lahko očitali Lilianinemu očetu, ustanovitelju L''Oréala Eugèneu Schuellerju, saj je skupaj z avtomobilskim izumiteljem Louisom Renaultom, čigar tovarna je bila po vojni zaradi domnevne kolaboracije podržavljena, ob koncu tridesetih let podpiral desničarske skrajneže, ki so nameravali zrušiti tretjo republiko, v štiridesetih letih pa je bil osumljen sodelovanja z nacisti in vichyjskim režimom. Kasneje so bili vsi rehabilitirani ali odlikovani. Schueller je avgusta 1957 umrl, imperij pa zapustil edini hčeri; ta je danes z 31 odstotki največja delničarka L''Oréala, z odstotkom manj ji je v gigantu za petami živilski koncern Nestlé, preostali delež je v lasti manjših delničarjev. In prav v odstotku, za katerega za dedinjo zaostajajo Švicarji, naj bi v tej baldoriji tičal zajec: če bi namreč »dementna« mati svojim prijateljem podarila še odstotek, ki naj bi ga prek povezanih družb skrivaj držala v rokavu, bi ga ti dejansko lahko za velike denarje prodali največjemu solastniku, razočarana dedinja Meyersova pa bi se morala od upravljanja bogastva, ki ga je mati res podedovala od svojega očeta, v zadnjih petih desetletjih pa ga je znala tudi negovati in znatno povečati, posloviti.
Meyersova želi doseči, da bi sodišče v Nanterru, kjer naj bi se zgodaj jeseni začel sodni postopek, izvedencu psihiatru odredilo analizo psihičnega stanja matere, češ da je izgubila stik z realnostjo. Jasno je, da jo ženeta želja po premoženju in ohranitvi položaja v upravnem odboru, ki ga zaseda izključno zaradi svoje »dekadentne« roditeljice: ta, mimogrede, razen moževega domnevnega sorodstva z normandskim pomorščakom Jeanom de Béthencourtom, ki je leta 1402 odkril Kanarsko otočje in kraljevanje temu ozemlju iz hvaležnosti prepustil Henriku III. Kastiljskemu, nima nič skupnega s kolumbijsko političarko Ingrid Betancourt, ki je lani po šestih letih ujetništva ušla iz primeža kolumbijskih revolucionarnih upornikov farkov.
Priletna madame Bettencourt je na začudenje vseh konec decembra lani le dala intervju za Journal de dimanche, v njem pa je bila jasna: »Hčere ne želim več videti.« Pojasnila je, da je introvertirana hči gotovo ljubosumna na Banierjevo umetniško genialnost in širino duha, z njo naj bi bila v ne ravno dobrih odnosih že v času, ko umetnika še ni poznala. »S Françoisom sva vedno povsem odkrita; srečujem ga v družbi njegovega prijatelja, ki je očarljiv, omikan in bistroumen. Ko sem izgubila moža, mi je stal ob strani, veste, če ste zelo premožni, tudi niste vedno srečni,« je dodala. Govorice, da naj bi bila Banierja hotela posvojiti, je zanikala z besedami: »Kaj pa naj počnem s 60-letnim moškim?« Pogovor je končala z besedami, da je oporoka že deponirana, da bo torej hči po njeni smrti podedovala vse njeno premoženje, zdaj pa je skrajni čas, da se sprijazni s tem, »da sem svobodna ženska«. Če je Liliane Bettencourt iz takšnega testa, iz kakršnega je bil ta teden umrli zadnji veteran velike vojne Henry Allingham, bi se utegnila neučakana dedinja načakati, saj bo morebiti dedovala pri 83 letih - čez 27 let. Če bo še živa in le, če ne bo dementna.