Biti eno s kolesom

Pred dobrim mesecem so na spletu zakrožile fotografije skupine fantov, ki na minimalističnih kolesih uživajo v vožnji po gradbišču prve slovenske črpalne hidroelektrarne Avče. Fotografije so že zaradi veličastne prostranosti bodoče elektrarne, strmega naklona stranic bazena, ki ga bodo kmalu napolnili z vodo, in njegove svetlo rjave podlage, ki je spominjala na puščavske sipine, zbudile veliko pozornosti. Članek na blogu Muslauf, v katerem so fantje opisali ekspedicijo, je v nekaj tednih zabeležil 45.000 ogledov.
»Morda je vsak poskušal podoživeti, kar smo doživeli tudi sami,« je pozneje ugibal Tilen, eden izmed omenjenih kolesarjev in tudi pobudnik bloga Muslauf, ki združuje slovenske navdušence nad hitrimi kolesi, preprostih in čistih linij, za katera se je po vsem svetu uveljavil angleški izraz fixed gear kolesa. Njihovo ime bi najlaže prevedli kot kolesa z direktnim prenosom, a jih večina imenuje kar fixiji. Najpogosteje so podobna »običajnim« cestnim oziroma dirkalnim kolesom, le da je z njih namenoma odstranjena vsa oprema, ki za delovanje ni nujno potrebna. Med kolesarji so interpretacije, katera oprema je na kolesih nujna in katera ne, sicer različne, pri fixijih pa so s koles obvezno odstranjene prestave in tudi zavore. Kako torej delujejo? Na tujih blogih lahko preberemo, da je vožnja z njimi »čista hitrost«, »dih jemajoča intenzivnost«, »čustveno norenje« ali »anarhija v gibanju«. Z bolj tehničnimi besedami to pomeni, da se kolesa, ker nimajo prestav, lahko premikajo le, ko kolesar poganja pedala. Vožnja z njimi torej ni lagodna. Nasprotno, ko jih vozite, počitek sploh ni mogoč; od tod najverjetneje tudi izvira arhaični izraz muslauf. Ker so brez zavor, jih je mogoče tudi ustaviti le s pedali. Čeprav lahko takšno početje nepoznavalcem zveni kot precej noro in nevarno, sploh med vožnjo po mestu, vozniki fixijev zagotavljajo, da z vajo dobijo v noge zelo izostren občutek za zaviranje. »Novincem vseeno priporočamo, da na kolesu zaradi varnosti ohranijo vsaj prvo zavoro,« pravi Tilen, lastnik kolesa brez prestav in zavor.
Fantje so se za Avče odločili povsem po naključju. Ugotovili so, da bazen hidroelektrarne nenavadno spominja na velodrom, njihova kolesa pa so v osnovi namenjena prav za dirkanje, tudi po velodromih, kjer vsi kolesarji vozijo v isto smer in zato tudi ne potrebujejo prestav in zavor. »Gledali smo poročila in videli to veliko gradbišče. Povedali so, da naj bi začela elektrarna julija poskusno delovati in da jo bodo takrat napolnili z vodo. Odločili smo se, da moramo čim prej v akcijo,« se spomni Jernej, drugi predstavnik tričlanske odprave v Avče, sicer pa voznik predelanega starega rjavega Roga z belimi detajli. In kako se je bilo voziti po sicer improviziranem, a edinem slovenskem »velodromu«, če odmislimo tistega propadajočega v Češči vasi pri Novem mestu? Tilen pravi, da je bilo odlično: »Bilo je vroče, vsi smo se že slabo počutili od sonca, ampak smo še kar vozili. To je res ogromna stvar.« Tretji član odprave, Grega, ki vozi črnega fixija, se strinja, da jih je okolica navdušila: »Tovrstna kolesa običajno vsi fotografirajo na ravnih površinah in v mestnem okolju, kjer jih tudi največ uporabljajo, tukaj pa je bilo okolje že samo z vizualnega vidika nekaj posebnega. Če bi vedeli, da bodo fotografije tako odmevale, bi se potrudili narediti še boljše.« Fantje izleta na hidroelektrarno Avče kljub njegovi odmevnosti ne želijo preveč napihovati. Bil je pač zgolj izlet.

Pravi in nepravi fixiji

Fixed gear kolesa, ki smo jih lahko občudovali na fotografijah s kolesarskega izleta v Avče, so v tujini v zadnjih nekaj letih postala pravi modni hit. Niso sicer kakšen posebno nov izum, saj izvirajo s konca 19. stoletja, ko so nasledila znamenita kolesa Penny Farthing z velikim prednjim in majhnim zadnjim kolesom. Fixiji so bili torej prva moderna kolesa, a že pred več kot stotimi leti so jih skoraj povsem izpodrinila kolesa s freewheelom, ki so omogočila lagodnejše kolesarjenje z mirujočimi pedali. Fixed gear kolesa so se tako večinoma obdržala le na dirkališčih. Potem so jih v 80. letih za svoja vzeli kurirji v velikih ameriških mestih in s tem poskrbeli za njihov preporod. »Ko sem začel raziskovati, zakaj je prišlo do tega, sem ugotovil, da so kurirji potrebovali bajke, ki bi bili hitri, okretni, in bi imeli malo delov, ki bi se lahko pokvarili. Če bi se že pokvarili, pa bi jih bilo mogoče hitro zamenjati. In takšna kolesa so bila idealna zanje,« pravi Jurij, še en slovenski navdušenec nad fixiji. Sam je predelal staro Peugeotovo kolo, a zaenkrat le z najnujnejšimi popravki; zamenjal je zadnje kolo in os zadnjega kolesa, namestil novo verigo, požagal nastavke za kable, ker kolesa ne vozi zelo dolgo, pa je na njem zaradi varnostnih razlogov za zdaj še ohranil prvo zavoro.
Potem ko so fixed gear kolesa v tujini obnorela kurirje, je navdušenje počasi preraslo v pravo subkulturo z lastnim življenjskim slogom. Predvsem v ZDA, na Japonskem in v Veliki Britaniji so se pojavile specializirane trgovine in revije, vozniki fixijev pa so tudi razvili poseben slog oblačenja, ki je podobno kot pri voznikih koles BMX ali skejterjih podrejen funkcionalnosti. Voznike fixijev boste prepoznali po zavihani desni hlačnici, ki preprečuje, da bi jim hlače potegnilo v zobnik, saj tovrstna kolesa nad verigo nimajo ščitnikov. Drugi prepoznavni znak je ključavnica, ki jim visi okoli pasu ali jo imajo zataknjeno za pas; ta naj bi omogočala lažje in hitrejše zaklepanje kolesa. Še ena posebnost so velike kurirske torbe, ki naj bi ohranjale izročilo obuditeljev fixijev. Sicer pa je na spletu mogoče kupiti praktično vse kose oblačil in modnih dodatkov, namenjenih moškim in ženskim imetnikom tovrstnih koles. V tujini v prometnih mestnih jedrih že leta prirejajo tudi ulične dirke fixed gear koles, s katerimi so prvi začeli prav kurirji. Vse bolj se uveljavljata tudi polo na fixijih ali pa virtualna tekmovanja v keirinu, eni od kolesarskih panog, ki se je razvila na japonskih velodromih. V novodobni različici te igre je mogoče tekmovati s pomočjo igralnih konzol in platna, ki jih običajno namestijo v lokalih ali barih. Med vozniki fixijev sicer obstajajo velike razlike. Nekateri kolesa predelujejo sami in s tem tudi znatno prihranijo. Drugi, med njimi je tudi vse več zvezdnikov, menda celo ameriški raper Kanye West, so za že sestavljena kolesa pripravljeni odšteti tudi nekaj tisoč evrov.
Pri nas scena seveda niti približno ni tako razvita kot v tujini. Poleg tega predstavniki naše maloštevilne kolesarske subkulture, ki se je začela razvijati v zadnjem letu in pol, bolj kot med navdušence nad tovrstnim življenjskim slogom sodijo med zanesenjake nad tovrstnimi kolesi. Zato ne preseneča, da jih predelujejo sami. Dele naročajo iz Nemčije, saj jih pri nas še ni mogoče kupiti, in kot pravijo, je njihova cena visoka. Biti morajo namreč zanesljivi, saj naj fixijev ne bi bilo treba popravljati. Vsaj ne tako pogosto kot druga kolesa. »Takšna kolesa vendarle vozijo večinoma tisti, ki so friki na kolesa. Res pa je, da denimo v Veliki Britaniji vse več ljudi takšno kolo vozi samo zaradi imidža in imajo za sabo zelo malo ur vožnje, zato so nevarni v prometu,« ugotavlja Tilen. Tudi Jurij, ki je bil nedavno na študijski izmenjavi v Milanu, opaža, da fixija danes mnogi vozijo le zato, da lahko pokažejo svoje novo kolo, oblačila in modne dodatke namesto predanosti kolesu: »Tega je v Milanu toliko, da se ti lahko scena kar zagravža. Ne moreš drugega, kot da jih gledaš in se vprašaš, pa kaj imaš to torbo, če je prazna.«
Čeprav je med tujimi fixie blogerji zaslediti stališča, da gre pri posedovanju tovrstnih koles za navdušenje nad vožnjo z njimi, nad njihovim predelovanjem in tudi nad njihovim razkazovanjem, se njihovi slovenski sopotniki vsaj s slednjim ne strinjajo preveč. Kolesa resda radi pokažejo drugim, predvsem v foto galerijah na spletu, kjer iščejo podatke in odzive, a ko se vozijo po mestu, jih bolj kot razkazovanje zanima vsakodnevni prevoz v službo ali na zabavo, nekatere pa tudi akrobatska vožnja, kakršna je sicer značilna za bistveno manjša in okretnejša kolesa BMX. »Veliko trikov je mogoče izvesti s temi kolesi. Verjetno tudi zato BMX-arji niso preveč navdušeni nad nami, saj lahko trike izvedejo bolje in se jim zdimo nekako odvečni,« pravi Jernej.
In zakaj so se slovenski vozniki fixijev sploh navdušili nad sodobno različico prastarih koles? Pravijo, da so jih prepričala predvsem zato, ker jih vidijo kot kolesa, ki omogočajo najboljši izkoristek in hitrost. »Sam sem do te ugotovitve prišel evolucijsko. Najprej sem vozil mestno kolo, potem pa bolj cestno. Naslednje je bilo spet cestno, a na njem se je ves čas nekaj zatikalo, zato sem snel menjalnik in vozil kolo s samo eno prestavo. To je bil moj predhodnik fixed geara. Potem sem na internetu opazil še bolj minimalistična kolesa in odločil sem se, da jih bom preizkusil. A ko sem enkrat začel uporabljati fixija, nisem mogel več prešaltati nazaj, ker je bil občutek tako dober. To, da nima zavor, me sploh nikoli ni motilo. Takoj sem se navadil nanj,« pravi Tilen. Na svojem kromiranem kolesu je tako naredil le nekaj estetskih sprememb; dodal je zanesljivejši sistem okoli verige, nove vilice, krmilo in sedež, »ker je bil originalni izjemno grd«, poskrbel pa je tudi za pedala, v katera zatakneš čevelj, da lahko z njimi potiskaš in zaviraš. »Prav ta pedala ti dajejo občutek, da si v boljšem sožitju s kolesom, da si eno z njim,« pravi Tilen. »To je zato, ker dobiš ta občutek, da moraš ves čas poganjati, pri navadnem kolesu pa ti ni treba,« ga dopolni Grega.
Jurij pravi, da je sceno fixed gear koles poznal veliko prej, tudi prek grafitov, s katerimi se ukvarja že leta. »Te underground subkulture gredo skupaj, ampak takšno kolesarstvo se mi je vedno zdelo malo samomorilsko. Nisem bil prepričan, da je to res tisto, kar bi potreboval. Ko sem prvič preizkusil Tilnovo kolo, pa sem videl, da je to res zabavno. Kontrola pri vožnji tega kolesa je res veliko večja, tudi s kolesom si veliko bolj povezan. In vsaj v mojem primeru je za vse to kriv Tilen,« pravi Jurij. »Ja, saj mi, ostali, smo v resnici njegov fan club,« napol v šali napol zares doda Andraž, ki trenutno pripravlja svoje prvo tovrstno kolo, katerega osnova bo za razliko od drugih slovenskih fixijev gorsko kolo. Z njega bo odstranil vse prestavne ročice, menjalnika, kable, zavore, večino verižnikov, kolo pa bo gotovo čez mesec dni. »Za to, da bom naredil fixed gear gorca, sem se odločil, ker imam tudi sicer raje gorska kolesa. Poleg tega vodijo moje poti po centru Ljubljane predvsem po pločnikih, zato sem si rekel, da nočem voziti kolesa z gumami, ki jih bom zbušil na vsakem robniku. Tretji razlog pa je v tem, da mi kar naprej kradejo kolesa in bi želel, da bi bili tatovi, če mi ukradejo tudi tega, presenečeni, ko enkrat za spremembo ne bodo mogli zavirati.«

Fitnes za elektriko

Fantje so uspeli prek svojega bloga za zdaj navezati stike s še nekaj posamezniki, ki pri nas vozijo sodobne fixije, najbolj pa so se zaštekali s Fincem Ollijem Erkkilo, ki je pred časom živel v Sloveniji, sicer pa se intenzivno ukvarja z unikatnim oblikovanjem koles in sprejema tudi naročila za predelave. Z Ollijem imajo veliko skupnega, saj tudi jedro slovenskih navdušencev nad fixed gear kolesi zelo zanima dizajn. Vsi študirajo industrijsko oblikovanje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, izjema je Grega, pa še on na isti akademiji študira slikarstvo, zato ne preseneča, da že nekaj časa pospešeno razmišljajo, da bi svoje znanje združili s fetišem na fixed gear kolesa. Eden od projektov, o katerih razmišljajo, je povezan z nekdanjo ljubljansko tovarno koles Rog, kjer je svoj prostor našla umetniško-skvoterska skupnost. »Skvoterji v Rogu nimajo elektrike. Po drugi strani pa je veliko fitnesov, kjer ljudje vlagajo energijo v trenje, ki gre potem v nič, čeprav bi ga lahko izkoriščali za kaj pametnega. Recimo za elektriko. In ker imajo v Rogu klet, polno starih, razdrapanih biciklov, ki nimajo niti felten niti ničesar, smo rekli, da bi šli na odpad avtomobilov, tam pobrali nekaj alternatorjev, vse to zvezali skupaj in mišičnjake povabili na fitnes v Rog, da bi obenem skvotarjem delali elektriko,« pravi Andraž. Projekt bi bil enostavno izvedljiv, tudi v Rogu se zanimajo zanj. Potrebovali bi le nekaj sredstev in elektrike, saj je v Rogu danes ne premorejo niti toliko, da bi se lahko lotili varjenja.
Drugi projekt, ki ima bistveno več možnosti za realizacijo, je povezan z izdelovanjem lastnih koles, modificiranjem in popravljanjem starih koles ter izdelavo rezervnih delov. »Ko gledaš ljudi na sceni, ki niso s področja oblikovanja in naj morda ne bi imeli nekega posebnega čuta, a se vseeno zelo angažirajo, da naredijo svoja kolesa čim bolj minimalistična, pomisliš, da gre morda pri fascinaciji s tovrstnimi kolesi tudi za en kontra moment današnji družbi, ki vse bolj nagovarja k intenzivnemu potrošništvu. Morda tudi zato dajemo na kolesa vse manj, morda želimo tudi zato z njih odstraniti vse odvečne stvari, morda jih želimo tudi zato sestaviti sami. No, mi bi želeli vsem, ki jih to zanima, pri tem pomagati,« pravi Andraž. Ker je Ljubljana za zdaj precej odmaknjena od fixed gear scene, bi si lahko privoščili, da ne bi sledili le pogosto preveč skomercializiranim šablonam, ki so se uveljavile v tujini, temveč bi dali pri predelavi koles prednost lastnim interpretacijam.
Vodo na mlin tovrstnim idejam daje tudi trend zapiranja mestnih središč za promet. Primeri iz tujine pričajo, da se je scena fixijev razcvetela, potem ko so mesta ožja mestna jedra zaprla za promet in so postala kolesa najhitrejše legalno prevozno sredstvo v teh četrtih. Tilen pravi, da ob takšnih ukrepih postopno prihaja tudi do preobrata v miselnosti ljudi. Tudi pri nas: »Ljudje koles pač ne vozijo več le zato, ker si ne morejo privoščiti avtomobila, temveč zato, ker jim lahko nudijo nekaj več. In kaj bi si pravzaprav lahko želel več od tega, da sediš na nekem optimalnem kolesu, ki ga lahko v celoti upravljaš s svojim telesom in ti na vseh nivojih za vloženo energijo vrača kar največ zadovoljstva?«