audio / Boben, prenosnik, improvizacija in buto

V pomanjkanju kolikor toliko atraktivnih koncertov v tradicionalno avgustovsko otopeli prestolnici se privrženec tistih nekoliko manj potrošniških vsebin oklene vsake, vsaj malo obetavne priložnosti za ohranjanje ušesne kondicije. Ena takih se je ponudila minulo soboto, ko sta v Menzi pri koritu boben in prenosnik prekrižala Japonec Seijiro Murayama in Avstrijec Tim Blechmann. Prvega smo v sorodni navezi z Renatom Rinaldijem videli in slišali že lani, tokrat pa je z Blechmannom nekaj dni prej nastopil še v oddaji Godbeni imperializem na Radiu Študent, zato smo si lahko ustvarili vtis o tem, kaj pričakovati. Dasiravno - kot se je izkazalo v soboto - jima radijskega koncerta iz objektivnih razlogov (za njuno izraznost neprimerna akustika studia) ni uspelo zapakirati v kakšen presežek. Sobotni koncert je tudi zato nekoliko presegel pričakovanja. Zvok, ambient presenetljivo napolnjene Menze in nenapovedan buto vložek so dogodek zaokrožili v prijetno izkušnjo.
Eminentnejšo polovico dvojca smo si ljubitelji svobodnjaških muzik zapomnili predvsem skozi njegovo sodelovanje s Keijiom Hainom v kultni hrupni impro zasedbi Fushitsusha, zadnja leta pa ga spremljamo v številnih druženjih z vidnimi japonskimi in evropskimi kreativci. Kontrast se tu ponuja sam od sebe. Od radikalnega raziskovanja dinamike visoke zvočne jakosti s Fushitsusho se Murayama sedaj spogleduje s skoraj zenovsko umirjenostjo. Je predstavnik tipične japonske estetike, v kateri tišina ni le odsotnost zvoka, pač pa simbiotični gradnik v spontanem kreiranju zvočnega prostora. Pomembno vlogo tu odigra postavitev zvočnikov in namestitev kontaktnih mikrofonov, prek katerih zajema zvok iz svojega na mali boben in činelo skrčenega osnovnega pribora. Z lokanjem, praskanjem in potrkavanjem zvok bodisi zgosti v drone, ustvari prostor v ritmičnem toku ali pa ga sporadično razširi z glasom in pihanjem skozi vodovodno cev. Blechmann v raziskovanje zvočnega potenciala resonance posega s programom za generiranje zvoka v realnem času Pure Data. Tokrat je osredinil uporabo šuma in z njo podprl ali poudaril Murayamove teksturne zasuke.
V drugem delu se je dvojcu nato nenapovedano pridružil še trenutno v Sloveniji nastanjeni buto performer Ryuzo Fukuhara (ta je z Murayamo sicer še enkrat nastopil nekaj dni pozneje) in s to ekstremno gibalno tehniko še intenziviral zanimivo izkušnjo. Ker nas je pestra ponudba improviziranih muzik pri nas in v okolici dodobra razvadila, so se povečali tudi apetiti. Bržkone ne bi bili daleč od resnice, če strnemo, da je po sicer razmeroma stereotipnem zvočnem impro gnetenju Menzo v soboto le malokdo zapustil lačen. Če že ne zaradi glasbe, pa gotovo zavoljo prijetnega vzdušja.