Umetnost / «Odprli smo vrata novim generacijam«

Kako boste letos odgovarjali na morebitne očitke, predvsem starejše generacije slovenskih grafikov, da je bienale z letom 2001 skrenil s poti, ki jo je sredi petdesetih let 20. stoletja zarisal Zoran Kržišnik?

> Tako kot vsa leta doslej. Letošnji bienale je posvečen Zoranu Kržišniku, dolgoletnemu vodji bienala in enemu od njegovih pobudnikov, ki nas je lani zapustil. Kržišniku, ki je bil umetnostni zgodovinar, tiskana efemera ni bila blizu, vendar je kljub temu kot kulturni menedžer podprl spremembo v konceptu bienala. Razumel je, da se stvari spreminjajo in da je treba slediti tistemu, kar delajo umetniki. Sprememba ni nič drugega kot to, da smo odprli vrata novim generacijam, ki ustvarjajo dela z drugačnimi postopki multipliciranja in umeščajo svoja dela v drugačne kontekste, ne samo v galerije. Seveda smo s tem odprli veliko vprašanj.

Ali se ljubljanski bienale z novim konceptom ne utaplja v množici bienalov, ki razstavljajo artefakte sodobnega niza produkcijskih praks, in s tem izgublja svoje posebno polje?

> S tem vprašanjem smo se ukvarjali leta 2000. Ljubljanski bienale bi lahko ostal specializiran za klasično grafično tehniko. Tedaj bi moral definirati, kaj to je. Ali je to tudi sitotisk? V Jugoslaviji je še v sedemdesetih letih potekala razgreta razprava o tem, ali je lahko sitotisk, ki je način industrijskega tiska, umetniška tehnika. In to čeprav so prvi umetniški sitotiski nastali že v petdesetih letih. K nam so sitotisk prinesli iz Pariza nekateri zagrebški umetniki, ki so imeli dobre povezave s Francijo. Podobna vprašanja kot pri sitotisku se postavljajo pri digitalnem tisku. Nastanejo z vsako novo tehnološko iznajdbo tiskanja, po kateri prej ali slej posežejo umetniki. Če bi bienale ostal specializiran za klasične grafične tehnike, bi bil zanimiv le za ozko publiko. Umetnike bi lahko izbirali iz manjšega »bazena«, ta pa je vse manjši, saj se s klasičnimi tehnikami ukvarja vedno manj ustvarjalcev. Na večini drugih bienalov je grafika obrobno predstavljena, na ljubljanskem pa ima osrednje mesto in to Ljubljani prinaša konkurenčno prednost, če se izrazimo po gospodarsko. Poleg tega je v svetu še vedno veliko bienalov, ki so taki, kot je bil ljubljanski pred letom 2001. S spremembo je bienale postal zanimiv za druge in kar nekaj grafičnih bienalov mu je sledilo. Spet smo postali vodilni, tako kot smo bili leta 1955.