Kritika / Orlando Figes: Šepetalci: zasebno življenje v Stalinovi Rusiji

+ + + + +

Nova zgodovina sovjetskega komunizma v orjaškem volumnu (756 str.)

Po Natašinem plesu, ki prikazuje rusko kulturno zgodovino do začetka boljševizma, je zdaj angleški zgodovinar dodal še stalinistično obdobje. To za slovenske bralce Britovškovih knjig (Boj za Leninovo dediščino, Stalinov termidor), Štajnerjevih 7000 dni v Sibiriji in prevodov Solženicina, Pasternaka et simile tematsko ni novum. Toda Figesu je uspelo žanre socioloških študij, avtobiografij in literarnih pripovedi nadgraditi s perspektivo oralne zgodovine. Z njo si je pomagal, da je podal serijo ponazoritev, kaj je pravzaprav bil komunizem na vsakdanji ravni.

Šokanten je primer Antonine Golovine, hčerke kulaka, ki so ga deportirali v Sibirijo. Da bi preživela in naredila medicinsko kariero, se je včlanila v Komsomol, si izmislila lažno biografijo in druge starše ter s tem živela 60 let, ne da bi o svoji resnici črhnila možu in otrokom. Enako je storil njen soprog, ki je zatajil aristokratsko poreklo. Šele v Jelcinovi Rusiji je potem vdova Antonina razodela veliko skrivnost svojim potomcem.

Figes je radoveden, ne ustavi se pri nam dobro znanem pojmu pionirji in njegovi tedanji definiciji, ampak brska po tem, kaj vse je počela komunistična mladež, kako je potekal ideološki in praktični zlom družine kot nevarnega nosilca monarhistične mentalitete, kaj je navsezadnje pomenilo naseljevanje drugih družin po sobah stanovanja prvotnih lastnikov. V atmosferi ovaduštva je družinski prostor prenehal obstajati kot kraj intime, v kateri si lahko izgovarjal osebna mnenja samo, če si šepetal.

Knjiga ni pisana kot obtožba, avtorjevi sogovorniki so preživeli, ki so vsak zase pripovedovali, kako se je kdo prilagodil in ustrojil svoje življenje. Bralec, ki se bo zakopal v branje, bo skupaj z opisanimi liki preživel sedemdeset let najrazličnejših modusov bivanja pod vladavino ruskega komunizma.