Žrtev norega življenja

Fotoreporter in režiser dokumentarcev špansko-francoskega rodu Christian Poveda je imel, tako kot marsikateri drug poročevalec, srečo, da življenja ni izgubil že pred leti, ko je poročal iz kriznih žarišč vsepovsod po svetu. Dokumentiral je vojne dogodke v Iranu, Iraku, Libanonu, še prej pa je v državah Latinske Amerike pripravljal reportaže za El País, Le Monde, New York Times in Stern. V Salvadorju je zbiral podatke o državljanski vojni, ki se je po trinajstih letih divjanja končala leta 1992 in poleg 40 tisoč življenj na obeh straneh, na strani komunističnih upornikov in v vrstah vojaških prevratnikov, ki so jih podpirale ZDA, vzela še življenja 35 tisoč civilistov. Štiriinpetdesetletni Poveda naposled ni kot kolateralna žrtev umrl v oboroženih spopadih na kakem vojnem območju, natanko pred mesecem je bil ubit, v bližini salvadorske prestolnice San Salvador so ga pokončali z dvema streloma v glavo. Policija in poznavalci menijo, da ju je sprožil član lokalne tolpe Mara Salvatrucha, smrtne sovražnice druge takšne tolpe, pandille, imenovane Mara 18, ker naj mu ne bi bil pogodu zadnji Povedov dokumentarec Noro življenje (La vida loca), ki osvetljuje brezkompromisno vojno med omenjenima tolpama. Našli so ga v povsem okrvavljenem avtomobilu, s katerim se je vračal iz predmestne četrti La Campanera, kamor ne zaide niti najpogumnejši »turist«, z obrazom na volanu.

Tolpa Mara 18

Pojem »mara« naj bi označeval skupino ljudi, druščino, »salvatrucha« pa pomeni, »salvadorskega rodu«, »iz Salvadorja«. Izraz »maras« v množini se je prijel za poimenovanje nasilniških tolp sprva salvadorskih, kasneje pa tudi drugih hispanskih priseljencev v ZDA še pred začetkom državljanske vojne v Salvadorju leta 1979. Ti so večinoma živeli v najrevnejših predmestnih četrtih Los Angelesa in drugih kalifornijskih mest, ker pa so jih pogosto napadali predvsem Mehičani, so se organizirali v tolpe. Zaradi notranjih sporov je v 80. letih iz Salvadorja v ZDA pobegnilo več deset tisoč mladoletnih prebežnikov, naselili so se prav pri sorodnikih in znancih v Kaliforniji in postali člani četrtnih tolp, ki so se večinoma borile za obvladovanje ozemlja za preprodajo drog in trgovanje z orožjem. V nekaterih mestih nasilja skoraj ni bilo več mogoče obvladovati, zato so ZDA salvadorsko mladež iz prepolnih zaporov sistematično pošiljale nazaj v domovino. Ti mladi pa so v domovino prinesli tudi nasilniški način življenja iz ameriških predmestij. V La Campaneri sta se tako »zaredili« največji sovražnici Mara Salvatrucha in Mara 18, slednja je nastala po zgledu losangeleške tolpe 18th Street gang, ki je danes razširjena v številnih državah po svetu. Njeni člani in člani Mare 18, tako imenovani pandilleros, so po vsem telesu, marsikateri od glave do pet, tetovirani s številko 18 v vseh mogočih različicah, X8, XV3, 666, 99, 10V3, najpogosteje v gotici, ukvarjajo se s preprodajo mamil, prostitucijo in drugimi nedovoljenimi posli. Diaspori v ZDA v zameno za orožje pošiljajo kokain. Življenje v La Campaneri ni samo nevarno, je brezizhodno, le malokdo je zaposlen, tako kot sicer tretjina od nekaj manj kot sedmih milijonov Salvadorcev jih tam večina živi globoko pod pragom revščine, otroci so oropani otroštva, mularija nima nobene prihodnosti, zadeti 25-letniki vsak dan sredi belega dne ustreljeni ali zabodeni umirajo na ulicah med svinjarijo in potepuškimi psi, žrtve morilskih pohodov so tudi dekleta. Policija in pripadniki vojske so sicer na vsakem koraku, a raziščejo le zanemarljiv odstotek od skoraj desetih umorov, ki se tam zgodijo vsak dan. In prav to tragedijo, ki so jo ZDA pomagale povzročiti v paranoičnem strahu pred morebitnim razcvetom komunizma v Srednji Ameriki, je poskušal Poveda prikazati v Norem življenju. Za Los Angeles Times je pred časom dejal, da je pojav tolp posledica katastrofalne politike, ki so jo v državi izvajale lokalne oblasti ob izdatni podpori ZDA.
Ta pojav je Povedo zanimal od konca 80. let, kot Roberto Saviano z neapeljskimi camorristi se je zbližal s pripadniki Mare 18 in jih pregovoril, da so mu pustili s kamero skoraj leto in pol v svoje hiše, na pokopališča in praznovanja, v mrtvašnice, na policijske postaje, sodišča. V svoja življenja. Na pogosta vprašanja medijev in kolegov, ali se ne boji za svojo varnost, je večkrat odgovoril, da članom salvadorskih tolp »zaupa«, ker so »kljub okrutnosti le ljudje, ki živijo v svojem okolju«. Čeprav so ga člani tolpe, ko so film videli na piratskih DVD-jih, obtoževali, da skuša z njihovimi zgodbami čim več zaslužiti, so jih vodje vselej pomirili. Kot poznavalca razmer so ga za pomoč prosile celo državne institucije. Še julija je Poveda za neko francosko televizijo dejal, da ga je bilo pri filmu strah le tega, da bi mu zmanjkalo sredstev, neki britanski novinar pa mu je po smrti vseeno »očital«, da ga je ubila naivnost. Najbrž res, čeprav ga menda niso ubili člani Mare 18, temveč jezni člani rivalske Mare Salvatruche, a to je zdaj nepomembno. Pomemben je prispevek, ki ga je zapustil, saj brez njega o salvadorskih tolpah najbrž ne bi vedeli ničesar.