Borci / Vojska namesto socialnega varstva

Je slovenska država prevelika? Je premajhna? Verjetno najbolj znana je ocena premiera Boruta Pahorja, ko je pred nekaj sto gospodarstveniki, ki so se udeležili dogodka Vrh slovenskega gospodarstva, izjavil, da bi lahko v državni upravi prav tako dobro opravili delo zgolj s polovico zaposlenih in da država z dvema milijonoma prebivalcev ne potrebuje več kot 30 tisoč uradnikov.
Sprva je sicer kazalo, da gre za pahorjanščino (»So what?«), a so pozneje nekateri mediji objavili oceno anonimnih poznavalcev, vključno z Gregorjem Virantom, ki je menil, da bi lahko državno upravo skrčili za eno do dve desetini. Seveda so sindikati skočili na noge, saj sta se obe strani dogovorili, da razen naravnega odliva vsaj do leta 2011 ne bo odpuščanj. A je ob tem, kot že vedno doslej, ostalo bistveno vprašanje odprto. Doslej so vse vlade praviloma obljubljale zmanjšanje zaposlenih, ki jih plačujemo iz javnih blagajn. Za njihovimi populističnimi izjavami pa nikoli ni stala podrobnejša analiza ali pregled stanja.
Takšen pregled stanja pa sta nedavno opravili Saša Kovačič in Eva Zver iz Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Izsledki njune mednarodne primerjave pa utegnejo Pahorja presenetiti. Ne drži namreč, da je slovenska uprava za polovico prevelika. Niti da so se razbohotile dejavnosti, ki jih v Sloveniji večinoma opravljajo zaposleni v širšem javnem sektorju. Kvečjemu so državna uprava in nekatere skupne dejavnosti celo močno podhranjene. To še posebej velja za zdravstvo in socialno varstvo.
Do teh ugotovitev sta obe raziskovalki prišli, ko sta velikost slovenske državne uprave in število zaposlenih v skupnih dejavnostih, kot je zdravstvo ali šolstvo, primerjali s povprečjem v EU in s povprečjem v petnajsterici starih, razvitih EU-držav. Presenetljiv je podatek, da je v razvitih EU-državah v povprečju v zdravstvu in socialnem varstvu zaposlenih dvakrat toliko ljudi kot v Sloveniji. Če pa bi se primerjali s skandinavskimi državami, ki velikokrat veljajo za vzor, je v relativnem smislu, glede na število vseh zaposlenih, razlika še večja.
Na Norveškem je na primer v zdravstvu in socialnem varstvu zaposlenih do štirikrat več ljudi kot v Sloveniji, na Danskem trikrat več in Finskem dvakrat več. Gre seveda za države z dobro razvitim sistemom socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe. Res je edino, kot so nas opozorili v UMAR-ju, da v Sloveniji dejavnost zdravstva ali šolstva opravljajo pretežno zaposleni v javnem sektorju, medtem ko v drugih, tudi skandinavskih državah te dejavnosti v večji meri opravljajo zasebniki (na primer prek koncesij), kar takšno primerjavo malce zaplete.
Avtorici še ugotavljata, da se je v obdobju 2001-2008 povprečno število zaposlenih na podlagi delovnih ur v celotni dejavnosti javne uprave v Sloveniji resda povečalo za slabih 21 odstotkov, vendar omenjena rast ne gre na račun tako imenovanih vladnih proračunskih porabnikov. Zelo visoke rasti zaposlovanja so v tem obdobju zabeležili v javnih skladih ali agencijah in javnih zavodih, ki doslej niso bili tako javno izpostavljeni, kjer se je število zaposlenih povečalo v povprečju za kar 40 odstotkov.
Pri neposrednih proračunskih porabnikih pa avtorici izpostavljata predvsem visoko rast zaposlenih v vojski (za kar 43,5 odstotka) in v pravosodju (za 27,6 odstotka). Takšno, skokovito in samoumevno rast zaposlovanja v vojski je seveda mogoče pojasniti s procesom profesionalizacije in vključitvijo Slovenije v Nato. Zato je mogoč le en sklep: očitno bi Sloveniji veliko bolj koristilo nekakšno severnoatlantsko zavezništvo na področju socialnega varstva, vključno s »profesionalizacijo« teh področij, ki so sedaj odvisna od volunterstva.