striptiz / Aleksij Kobal, slikar
... o svojem ustvarjanju, ki je do 16. aprila na ogled na razstavi Prepovedano mesto v ljubljanski galeriji Equrna
Borut Peterlin
MLADINA, št. 13, 1. 4. 2010
© Borut Peterlin
“Prepovedano mesto sem naslikal zato, ker sem želel upodobiti naše skrite želje, strahove, nočne more, skratka vse, kar imamo stlačenega v podzavesti. Osamljene stavbe zato ne odražajo zgolj pogleda v umetnikovo žrelo podzavesti, pač pa simbolizirajo tako samega človeka kakor družbo nasploh. Slike sem poskušal ujeti v drobnih ponavljanjih detajlov, v natančno izrisanih fasadah, ki se ponavljajo v fraktalni nedogled in izginjajo v nejasnih horizontih. Pejsaži in mestne vedute, ki jih videvamo vsak dan, v resnici skrivajo nekaj drugega; vanje nevede projiciramo lasten skriti pogled. Skriti svet, upodobljen v mojih slikah, tako poskuša biti resničen zgolj po naših občutjih časa in prostora. Recimo slika Menih na obali najbolje odraža sodobno družbo, ki je estetsko in dizajnersko izpiljena, hermetična, v bistvu pa odtujena in osamljena.
Prepovedano mesto je prepovedan paradiž. Sami si ga prepovedujemo in si odtegujemo dostope do lastnih skritih resničnosti zato, da bi bila naša statusna vloga v družbi varnejša in uspešnejša, čeprav so naše skrite resničnosti bolj resnične od potrošniško zapacanih mestnih vedut, ki nas vsak dan opozarjajo.”
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Borut Peterlin
MLADINA, št. 13, 1. 4. 2010
© Borut Peterlin
“Prepovedano mesto sem naslikal zato, ker sem želel upodobiti naše skrite želje, strahove, nočne more, skratka vse, kar imamo stlačenega v podzavesti. Osamljene stavbe zato ne odražajo zgolj pogleda v umetnikovo žrelo podzavesti, pač pa simbolizirajo tako samega človeka kakor družbo nasploh. Slike sem poskušal ujeti v drobnih ponavljanjih detajlov, v natančno izrisanih fasadah, ki se ponavljajo v fraktalni nedogled in izginjajo v nejasnih horizontih. Pejsaži in mestne vedute, ki jih videvamo vsak dan, v resnici skrivajo nekaj drugega; vanje nevede projiciramo lasten skriti pogled. Skriti svet, upodobljen v mojih slikah, tako poskuša biti resničen zgolj po naših občutjih časa in prostora. Recimo slika Menih na obali najbolje odraža sodobno družbo, ki je estetsko in dizajnersko izpiljena, hermetična, v bistvu pa odtujena in osamljena.
Prepovedano mesto je prepovedan paradiž. Sami si ga prepovedujemo in si odtegujemo dostope do lastnih skritih resničnosti zato, da bi bila naša statusna vloga v družbi varnejša in uspešnejša, čeprav so naše skrite resničnosti bolj resnične od potrošniško zapacanih mestnih vedut, ki nas vsak dan opozarjajo.”