Vesna Teržan

 |  Mladina 14  |  Družba

Jože Domjan

Vinogradnik, ki oblikuje plakate, in grafični oblikovalec, ki goji vinsko trto

/media/www/slike.old/mladina/profiljoe_domjan.jpg

© Gašper Domjan

Kdor hoče srečati in spoznati Jožeta Domjana, se mora odpraviti v gričevje nad Petrovčami v Savinjski dolini. Domjan je v Kasazah našel pobočje zase, kjer goji trto in tudi vrtnari. Izmenično torej snuje gledališke plakate, logotipe, knjižne opreme, koledarje, kataloge, scenske zasnove stalnih in občasnih muzejskih, pa tudi galerijskih postavitev ter se hkrati ukvarja z vinogradom, obrezuje trto, obira grozdje, pripravlja prešo in nazadnje seveda še ustekleniči vino. Celjan, ki je v sedemdesetih letih diplomiral na Akademiji za uporabne umetnosti na Dunaju in tam nadaljeval tudi podiplomski študij s Herderjevo štipendijo, se je v začetku osemdesetih let vrnil v Slovenijo, si pridobil status samozaposlenega v kulturi in kasneje ustanovil Studio za vizualne komunikacije Triartes.
»Status svobodnega umetnika je bil najugodnejša pozicija za ustvarjanje predvsem zaradi narave mojega dela - izrazito likovnega pogleda na oblikovanje. Zato se je moje razmerje z naročniki razvijalo bolj v smeri kulturnega in manj komercialnega trga. Studio Triartes, ki sem ga ustanovil leta 1995, sicer simbolizira tri umetnosti, ki sodijo v obseg dela: oblikovanje, fotografijo, likovno umetnost, a bolj kot to Triartes uresničuje vizijo družinskega podjetja s tremi partnerji, poleg mene sta to še sin Gašper, fotograf, in hči Tinka, ki se ukvarja z modnim oblikovanjem.«
Domjanovi plakati so uvrščeni v številne mednarodne galerijske in muzejske zbirke. Je eden redkih, ki so mednarodno veljavo dosegli tako, da so jih vabili na bienale, trienale in na tematske razstave prav po vsem svetu. Ne sodi med ustvarjalce, ki bi slovenski javnosti nenehno poročali o svojih mednarodnih uspehih, zato pa ga poznajo strokovnjaki po svetu, ga vabijo na razstave in pišejo o njem eseje Domjan je skromen človek, ki dela tam v svojih hribih nad Petrovčami, skorajda izobčen iz slovenske kulturniške srenje. »Da sem skoraj izobčen iz slovenske kulturne srenje? S tem se ne strinjam! Moje življenje na deželi ni niti izgon niti beg, ampak iskanje druge, drugačne kakovosti življenja. V urbanem svetu sem opazil preveč nesmislov, ki niso sodili v moj model življenjske sreče. Ekskluzivnost bivanja sem iskal v naravi in jo tudi našel. S stanovskimi kolegi in stroko imamo korektne odnose, tudi moje delo ni neznano v slovenski prestolnici. Biti prisoten, a hkrati odsoten od dogodkov pa ima seveda svojo ceno. Gre za emancipacijo življenja. Zanjo sem se odločil sam. V tem kontekstu je 'izobčenost' (če uporabim to besedo) povsem moja izbira. Če pa na to gledam s stališča medijskih informacij, potem velja povedati, da ima slovenski kulturni prostor svoje robove.« Res je, mediji pogosto ne vidijo čez svoj rob, drugače bi moralo biti s stroko.
Med kritiki in umetnostnimi zgodovinarji, ki so objavili največ študij o slovenskem grafičnem oblikovanju, je dr. Stane Bernik. O Domjanu je zapisal, da izhaja njegov temeljni oblikovalski prijem iz spoznanja o neomejenih možnostih nagovora s plakatnim sporočilom, ki si ga je utrdil na Dunaju, mestu z izjemno bogatim in pestrim kulturnim in še posebej gledališkim življenjem. Dunaj je mesto z zgovornim plakatnim izročilom še iz časa secesije. Domjan pritrjuje: »Dojetje secesijskega duha, še posebej nekoliko kasnejšega simbolizma, s katerim sem se srečeval v dunajskem kulturnem prostoru, je gotovo bila sled, ki je ni moč prezreti; a bolj kot to je bilo pomembno razumeti notranji organizem secesijskega plakata, njegovo strukturo, ki je v kontekstu sodobne oblikovalske prakse odpirala odlične možnosti.« Bernik posebej poudarja Domjanovo usmerjenost k natančnemu branju zastavljene naloge in nadgrajevanju z ustreznimi simboli in metaforami. Plakatno polje pri Domjanu določa temeljni lik, ki plakat obvladuje v celoti in je v funkcionalnem razmerju s tipografskim delom. Tipografija je dovolj poudarjena, da se lahko izriše kot logotip predstave ali prireditve. Domjan kombinira risbo, tempero, pastel, fotografijo ali kolaž. Njegova manira je slikarska, drugače od prevladujoče arhitekturne, ki je rasla iz Ravnikarjeve B-smeri na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Vedno pa svoj izdelek začini s humorjem; ta je prepoznavni znak njegovih del in po tem je bliže poljskemu kot slovenskemu plakatu.
Nekateri Domjanovi plakati so postali sinonim za dober gledališki plakat - na primer Ljubezen Murraya Schisgala (1991), Edmond Davida Mameta (1989), Škrlatni otok Mihaela Bulgakova (1991) ali Shakespearov Beneški trgovec (1994/95), Sofoklejeva Antigona (1999) in Markiza de Sade Jukia Mišime (2000). Osrednja figura oziroma figure ali osrednji motiv plakata je postal zaščitni znak predstave in v tem polju Domjana lahko enačimo z Matjažem Vipotnikom; vsekakor sodijo njuni plakati v antološke preglede slovenskega gledališkega plakata.
Prvi plakat za Slovensko ljudsko gledališče v Celju je naredil v sezoni 1974/75 in od takrat s prekinitvami delal plakate za to gledališče vse do sezone 2003/04. Predelal je velik kos celjskega gledališkega repertoarja, pa tudi manjši del repertoarja novogoriškega gledališča in se spoprijemal z vprašanji, kako ujeti bistvo neke drame in kako publiki s plakatom sporočiti vso mikavnost in jedro dramske upodobitve. Torej kako oznaniti Feydeaujevo Bolho v ušesu, Hiengovega Osvajalca ali Dumasovega Pokvarjenca, Zajčevo Medejo ali Partljičevo Ščuko in tako naprej in tako naprej. Glede na rezultate dela bi morali biti Domjanovi postopki pri snovanju gledališkega plakata sofisticirani, a predstavi jih kot vsakdanji delovni proces. »Najprej sem se lotil branja scenarija, potem je sledila diskusija z najbolj kompetentnimi v teatru - z režiserjem ali dramaturgom, umetniškim vodjo, včasih tudi avtorjem gledališkega komada. Skozi delovni proces sem vedno poskušal slediti temeljni ideji, konceptu dramskega dela; iskal sem vsebinske poudarke, jih združeval v misel in preobražal v simbol, znak ... Pravzaprav pa so moji začetki v celjskem gledališču vezani na pomembna gledališka imena, saj sem v teater vstopil še v času Bojana Štiha. Tako sem tudi tesno povezan z obdobjem, ko je gledališče z umetniškim vodjem Igorjem Lampretom in kasneje Blažem Lukanom doživljalo kvalitativni razmah v širšem jugoslovanskem prostoru. Še posebno dragi so bili prijateljski stiki in dialogi z režiserjem Francijem Križajem. Spominjam se najine dolge razprave o plakatu za predstavo Aleksandra Galina Zvezde na jutranjem nebu. Pripravljena sem imel dva osnutka: prvega v maniri ruskega socrealizma (odraz časa dogajanja) in drugega ikonografsko povsem izčiščenega. Ideja je bila za tisti čas drzna - uporaba državnih simbolov skupaj z erotičnim - vulvo. Njegova referenčnost bi lahko postala kaj hitro javno, predvsem pa politično sporna. Plakat so kmalu zatem objavili v reviji Graphis Poster (Zürich) in, zanimivo, tudi oni so začutil morebitno spornost podobe. Prosili so me za vsebinsko utemeljitev in jo potem objavili skupaj s plakatom, čeprav to v takšnih revijah ni v navadi.«
Za Domjana je bil gledališki plakat njegov glavni ustvarjalni izziv, vsaj dokler so gledališča še naročala plakate in z njimi javnosti oznanjala svoje predstave. V devetdesetih letih so slovenske gledališke ustanove opustile plakat kot sredstvo komuniciranja s publiko in nihče nima pravega odgovora na vprašanje, zakaj. Večni izgovor je prihranek v gledališkem proračunu, vendar to ni ustrezna utemeljitev za tako velik primanjkljaj v kulturni sferi, saj je ta ostala brez gledališkega plakata.
»Kako vidim teater brez plakata? Kot izgubljeno priložnost privilegirane komunikacije, kot dogodek brez spomina. Kajti gledališki plakat ni samo dokument časa, ampak je specifična artikulacija, ki s svojim likovnim izrazom in sporočilom v času in prostoru ustvarja posebne ravni berljivosti. Ne beleži samo slike predstave, ampak predvsem njeno globino, za danes in za jutri.«
Po »gledališkem obdobju« se je Domjan lotil knjig, dela pa tudi kulturne in socialno angažirane plakate v svoji režiji.
»Naročila za plakate so danes redka, zelo redka. In ker je bil prav plakat najtesneje povezan z mojo ustvarjalnostjo, tudi z mojo umetniško zrelostjo, sem pri delu začutil pomanjkanje te razsežnosti. Začutil sem neke vrste estetsko praznino. Pričel sem delati zase. Če so vsebinska izhodišča kasneje prerasla v izdelek in so dobila naročnika, toliko bolje, če ne, potem so te kreacije postale moje bogastvo; ostale so v območju intimnega in so se po svoje javno udejanjile le na razstavah. Danes me bolj kot kulturne teme zanimajo družbeno angažirane vsebine in aktualne teme, kot so odnos do marginalnih skupin, pojav mobinga, ekologija, tudi zgodovinske teme ...«
Navsezadnje Domjan že od leta 1979 sodeluje na uglednih razstavah po svetu, njegovi plakati so v stalnih zbirkah v Pragi, Varšavi, Chaumontu, Ljubljani, Lahtiju, Toyami, Brnu, Ciudadu de Mexicu, Rzeszowu, Osnabrücku, Potsdamu, Osaki, nacionalni knjižnici v Parizu, univerzitetni knjižnici v Koloradu ter v tujih in domačih zasebnih zbirkah. Prejel je nekaj mednarodnih nagrad, a več kot nagrade morda štejejo vabila za sodelovanje pri mednarodnih projektih in posebna naročila. Takšne so udeležbe na festivalu plakata Les artes de la scene (Chaumont, 1990) in Homage à Max Ponty, Palais de Chaillot (Pariz, 1991), pa leta 1992 L'Affiche et des Arts de la Rue, Grand Palais (v Parizu), Olimpijske znamke Lillehammer (Ljubljana, 1994), ICOGRADA, svetovna razstava grafičnega oblikovanja v Parizu (1995), Don Juan, Macbeth, Carmen, Pere Ubu, et les autres (Grenoble, 1996), Festival of Central European Culture (London, 1998), povabilo v Potsdam 1999, v desetletju po letu 2000 pa so ga vabili na bienale plakata v Koloradu.
Med zadnjimi povabili sta povabilo na Banket za oblikovalce petih zvezdic (Five Star Designers' Banquet) v japonski Osaki (2009) in letošnji mednarodni trienale plakatov prav tako v Osaki, ki se ravnokar končuje v tamkajšnjem Mestnem muzeju moderne umetnosti (City Museum of Modern Art, Osaka). Nekaj posebnega je tudi letošnje povabilo v Moskvo na Golden Bee - Zlato čebelo, mednarodni bienale grafičnega oblikovanja, kjer bo sodeloval v sekciji All Gold of the World (Vse zlato sveta - v sekciji grand prix, zlate medalje in prve nagrade v letih 2000-2010). Pravzaprav sta Domjan in Lila Prap dokaz, da tudi če nisi del ljubljanskega establishmenta, to še niti slučajno ne pomeni, da te ne cenijo drugod po svetu.
Poleg razstavljanja na mednarodnih prireditvah so za grafičnega oblikovalca ključne tudi objave v mednarodnih strokovnih publikacijah, podobno kot so objave v tujem strokovnem tisku pomembne za naše znanstvenike. Njegova dela so objavljali v mednarodnih strokovnih časopisih Graphis Posters (Zürich) trikrat, 1993, 1995 in 1998, Novum Gebrauchsgraphik (München, 1994), Graphis (Zürich, 1998), Print Magazine (London/New York, 1998), Page One (München, 1995), Monthly Design (Seul, 1997 in 1999), Anthology for Readers and Writers (Durham, ZDA, 2006) in v katalogih bienalov, na katerih je kontinuirano sodeloval vse od leta 1983.
Dr. Stefan Soltek (direktor Muzeja za tipografijo in knjigo Klingspor v Offenbachu na Maini) je v besedilu v reviji Novum Gebrausgraphik (1994) Domjanov plakat za gledališki festival v Cankarjevem domu iz leta 1988, poimenovan Jugoslavija s svetom, povezal s slutnjo kataklizmičnih dogodkov ob razpadu Jugoslavije. Podobo razprtih ptičjih kril in nad njimi očesa, ki vse vidi (z zemeljsko oblo namesto roženice) je Soltek v obdobju najhujšega divjanja vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije razumel kot napoved teh dogodkov. Podobno se lahko dojame plakat Volpone Stefana Zweiga za predstavo Celjskega gledališča iz leta 1989. Plešoči črni kos z igralno kocko v kljunu lahko predstavlja napoved krvave in sprevržene igre takratnih jugoslovanskih politikov, ki je pripeljala do absurdne morije. Umetnost in umetnik kot seizmograf prihajajočih družbenih pretresov in pokolov? Domjan odgovarja trezno: »Ne bi mogel reči, da sem bil vizionar. Gotovo pa sem kot ustvarjalec občutljiv za zunanje dražljaje. Nekaj je takrat viselo v zraku. Odnosi? Nekakšen prikrit strah, molčeč dialog. Nekaj, kar ni moč ubesediti. Zato sem morda oko/pogled postavil zunaj, iznad ..., figuri razprl krila v nesluteče ...«
Soltek pravi, da se v vseh Domjanovih plakatih kaže trenutno stanje družbe, pa najsi to ustvarjalec ali konzument njegovih plakatov opazi ali ne. Duh časa in mentalni naboj se zapisujeta v grafično izraznost, ki s tem presega aktualni zastavljeni cilj in namen posameznega plakata. Domjanov grafični jezik je artikuliran, natančen, a hkrati govori na več ravneh, in prav v tem plastenju se nalagajo tudi tista sporočila, ki presegajo svoj čas in hranijo informacijo za prihodnje kontekste in nova branja. Soltek omenja staro spoznanje, da se lahko glede na družbeni kontekst in spremenjene družbene vrednote spremenijo tudi pomeni posameznih simbolov. Njihovo sporočilo se preoblikuje skozi proces radikalne družbene spremembe, spremeni se paradigma, spremenita se čas in prostor. S tem bi morali računati tudi oblikovalci, ko načrtujejo in snujejo svoje podobe. Kako se bo njihovo sedanje sporočilo dojemalo v prihodnosti, se bo sprevrglo v svoje nasprotje ali pridobilo globino, na to ne moreta vplivati niti avtor/oblikovalec niti kritik/zgodovinar. Vsako novo branje je v očeh in miselnih procesih novih rodov, novega gledalca.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.