Evald Flisar: Opazovalec

+ + + +

Ko bi želel le dobre vile

»Na smrt obsojeni se lahko otresejo vseh iluzij. Pravzaprav se iluzije kar same odlepijo od njih. Ko se ni več treba boriti za uspeh, denar, položaj, za ugled, seks, ljubezen, se vse te stvari izkažejo kot rešetke samoustvarjene ječe«, pravi Simonu alias Bartonu Finku njegov psihiater (alias) Woody Allen in najbolje povzame idealno stanje brezperspektivnosti, sladkega brez-upa.

Ko namreč zve, da ima neozdravljivo bolezen in največ leto pred sabo, kot junak njegove drame, se odloči življenje spremeniti, živeti hoče zares in drugače, sreča klošarja in ta mu napelje svojega newyorškega prijatelja, bogataša, ki ga potegne v razkošje in neverjeten komplot z mrtvimi, ubitimi, s skrivnostnimi praznimi šatuljicami, FBI-jem, z dvojniki, ljubicami, s taksisti, skoki z nebotičnikov. Zaplete se v kolobocijo, v vrenje zgodb in zapletov in odnosov z ljudmi, čeprav ti niso kar tako, vsak malo spominja na kakšno filmsko zvezdo, in to nalašč in osveščeno, vse je zelo skrivnostno in kot da od zgoraj vodena zarota svetovnih razsežnosti. Čeprav je hkrati referenca in sogovornik Austerjev romaneskni opus in še posebej roman Stekleno mesto (piše, nisem bral), v katerem se literarni liki levijo drug v drugega; ta dvojnost, neulovljiva in zmaknjena identiteta, osciliranje med dobrim in zlom, janusovsko združevanje sovraštva in sočutja je značilno tudi za Opazovalca. Poba, neuveljavljen dramatik, je čisto preveč pod vtisom tega, kar je prebral in s čimer je hranil svoje mokre sanje, v njem vre od protislovne odljudnosti in destruktivnosti ter skoraj pocukranosti, sentimentalnosti in patosa; pogledaš, kaj človek jemlje, gleda in bere, pa veš, kaj je. Flisar se dovolj dobro poigrava z bralčevo okuženostjo z različnimi žanrskimi razpleti in klišeji, mešanica ljubezenske zgodbe, trilerja in kriminalke poganja samo zgodbo, hkrati pa zraven primeša še zanj prepoznavne eksistencialne teme, ki jih bližina smrti in izpostavljenost v tujem mestu, samota in bližina mejnih stanj samo potencirajo. Kaj hočemo in zakaj se potem tako hitro naveličamo, zakaj projiciramo in ne pustimo, da bi bile stvari, kar so; kaj prinese in odnese bogastvo; kako najti svobodo in kako v njej vzdržati (in zakaj ne?). O drznosti in pogumu, ki naj bi rasel iz zavedanja smrti in občutka običajnosti, nepomembnosti; to so teme, ki jih Flisar vedno znova odpira v svojem proznem in dramskem opusu, in kadar se junakom odpre prostor svobode, zdrsnejo, po navadi zaradi strahotne in odprte narave realnosti, nazaj v kompulzivnost, nefunkcionalno vedenje, v rutino. Tokrat, ko se Simonu odpre možnost za leto podaljška, v brezupno empirijo, kuho, pomivanje, crkljanje, v drobna zadovoljstva, vsak naj obdeluje svoj vrt.