Jazz / Bogdan Benigar: "Ljubljanski grad ni vedno najvišji hrib v Sloveniji"
umetniški vodja Jazz festivala Ljubljana in vodja programa jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu

Bogdan Benigar, umetniški vodja Jazz festivala, vodja programa jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu
© Žiga Koritnik
Razvoj jazzovske glasbe je imel pomembno vlogo pri uveljavljanju drugih popularnoglasbenih praks na Slovenskem in v nekdanji Jugoslaviji, navsezadnje se je prvi jugoslovanski in eden izmed najstarejših evropskih jazzovskih festivalov razvil ravno v Sloveniji. Jazz festival Ljubljana je lani praznoval zavidanja vredno 50-letnico obstoja, kar se je poznalo tudi v njegovi razširjeni programski ponudbi, ki je vključevala najrazličnejše zvrsti improviziranih godb in nastope odličnih glasbenikov. Letošnji program festivala nadaljuje dolgoletno tradicijo, ob vsem tem pa se postavljajo vprašanja, koliko je jazz zares priljubljen med slovenskimi obiskovalci glasbenih dogodkov, kakšne so njihove glasbene preference, kako država podpira obetavne domače mlade glasbenike, ki sodijo v sam vrh svetovnega jazza, in kakšne zmogljivosti imamo v prestolnici in drugod po Sloveniji za uveljavitev kakovostne jazzovske scene in drugih popularnoglasbenih žanrov ter izvedbo nastopov. Zadnje čase se v medijih pojavljajo zapisi, ki opozarjajo na skrb zbujajoče stanje v slovenski koncertni ponudbi, številni nastopi pa se zaradi premalo prodanih vstopnic odpovedujejo. So razmere res skrb zbujajoče? Resnično stanje slovenske koncertne ponudbe, težave, želje in prizadevanja za boljši jutri nam je predstavil Bogdan Benigar, umetniški vodja Jazz festivala Ljubljana in vodja programa jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu.
Pravkar poteka 51. Jazz festival Ljubljana. Kakšno mesto ima jazz v zavesti širših množic v Sloveniji - je res marginaliziran, kot pravi Jure Potokar v Pogledih, ali gre zgolj za neutemeljeno naštevanje posameznih vtisov, ki smo jih vajeni iz prispevkov, objavljenih v različnih slovenskih medijih?
> Katera glasba, ki ni pop, vštevši klasiko od 19. stoletja in navzdol, pa ni marginalizirana? Govorimo o manjšinski godbi, širše gledano o kulturi manjšin, brez katere pa ni temelja za kakršno koli razmišljanje o obstoju, razvoju in navsezadnje o tako opevani gospodarski rasti. Ena izdana knjiga gotovo pomeni več kot ena patria. Človek ali narod lahko preživi le s kulturo, orožje je zgolj kratkoročno orodje politike.