Zblaznela racionalnost množičnih pobojev

Le kaj francoskega zgodovinarja Jacquesa Sémelina, strastnega zagovornika nenasilja, vodi v ukvarjanje z najnasilnejšimi, najsurovejšimi pojavi v človeški zgodovini, z množičnimi poboji, genocidi in holokavstom? Brez orožja proti Hitlerju je samo eden izmed naslovov njegovih knjig, ki obravnavajo trk moralne pokončnosti in neusmiljenega uničevanja milijonov ljudi. Leta 2000 je v slovenščini izšla njegova knjiga Kako sem hčerkama razložil nenasilje, lani pa je založba Modrijan izdala njegovo večkrat nagrajeno in v več jezikov prevedeno delo Očistiti in uničiti: politične rabe množičnih pobojev in genocidov. Jacques Sémelin je univerzitetni profesor na pariškem Inštitutu za politične vede, psihopatolog, politolog ter ustanovitelj in glavni urednik mednarodne spletne enciklopedije o množičnem nasilju www.massviolence.org.

V Sloveniji ves čas odkrivamo vedno nova množična grobišča iz obdobja tik po drugi svetovni vojni. Tito je bil odgovoren za poboje tisočev. Če se zavzemamo za nenasilje, ali bi morali protestirati proti kipom Tita, proti Titovim ulicam in Titovim trgom? Bi jih morali ohraniti v poduk ali jih nadomestiti s čim bolj demokratičnim in pozitivnim?

> Najraje bi vam odgovoril s stavkom pisatelja Williama Faulknerja: »Preteklost ni nikoli mrtva. To potem sploh ni preteklost.« Zato pravo vprašanje ni, ali bi morali tu ali tam odstraniti Titov kip, čeprav razumem tiste, ki bi se s tem radi osvobodili moreče dediščine. Pravo vprašanje je, ali se narod res želi soočiti s svojo zgodovino. Pretekle poboje je namreč mogoče prikriti in reči: »Pojdite stran, tu ni kaj videti,« ali: »Pa zakaj si tako želite obujati te neprijetne spomine?« Vendar pa se zaradi trpljenja, nakopičenega v družinah, zaradi morebitnih vprašanj novih rodov, zaradi nujne potrebe po popravi krivic ali preprosto zaradi želje po tem, da mrtve, ki so obležali v grapah, pokopljemo, boleča preteklost vedno znova vriva v sedanjost.

Radovan Karadžić nam dokazuje, da je rabelj lahko povsem normalen človek. Zakaj mu torej soditi? Zakaj ne bi sodili tudi vladam držav Evropske unije, ki v tistem času niso nič naredile?

Če so množični poboji pravzaprav nekaj univerzalnega in celo naravnega, kje naj potem potegnemo ločnico med človeškim in nečloveškim?

Veliko kritikov meni, da je holokavst razkril temno plat racionalnosti in razsvetljenstva, totalitarno plat utopičnega upanja v družbene reforme, ki je navdihovalo filozofe v 18. in 19. stoletju. Se strinjate z mnenjem, da nam holokavst kaže, da je v samem jedru razsvetljenskih idealov nekaj barbarskega?

Kako pa je s prepričanjem, da naj bi človeku kultura omogočila, da se osvobodi barbarstva?

Mislite, da so ideje o čistosti najpomembnejši dejavnik pri sprožanju množičnih pobojev in genocidov?

V svoji najnovejši knjigi Prihajam tja, kjer sem tujec obravnavate svojo slepoto in izzive, pred katerimi ste se v karieri znašli zaradi nje. Je prizadetost vida kakorkoli vplivala na vaš način razmišljanja o družbi?