intervju / Mitja Čander, literarni urednik in esejist

Mitja Čander (36), literarni urednik in esejist, je v devetdesetih letih urejal študentski časopis Tribuna in bil urednik v mariborski reviji Dialogi. Od leta 1996 je urednik študentske založbe Beletrina. Za svoje literarnokritično delo in zbirke esejev, predlani je izšla že njegova tretja, je prejel Stritarjevo in Glazerjevo nagrado. Rojen je v Rušah pod Pohorjem. V mladosti je bil izvrsten šahist, pozneje pa ga je vse bolj pritegoval svet literature. Oba svetova prepleta tudi v svojih esejističnih zbirkah. »V svetu literature sem doživljal skrivnostnost, neujemljivost, lepoto in bližino eksistencialnih vprašanj, ki pa so za šahovnico vendarle manjkale. Poleg tega moraš pri šahu zbirati točke, remije in zmage, pri literaturi pa vendarle ne gre za tekmovalnost, čeprav jo nekateri doživljajo tudi na ta način«. Čandra smo za ta pogovor obiskali na morju, kjer pa namesto knjig prebira domače in tuje časopise. V pogovoru o slovenski, vzhodnoevropskih in južnoslovanskih književnostih, o prihodnosti tiskane knjige, o odrinjenosti študentske populacije in tudi o književnem trgu, na katerem se bojuje za preživetje Beletrina, se je izkazal tudi kot luciden poznavalec in kritik političnega in družbenega dogajanja v Sloveniji. Prepričan je, da je v Sloveniji mogoče (so)delovati ob preseganju ideoloških razdorov, ki bremenijo našo družbo. Tudi kot urednik založbe ravna tako, saj trdi, da je »kultura eden redkih referenčnih okvirov, ki je v današnjem času, ko je jasno, da potrebujemo novo vizijo skupnosti, sposoben konstruktivno integrirati slovensko družbo ter hkrati spodbuditi kreativnost in sodelovanje med ljudmi«

Najpogosteje pišete eseje, torej tisto literarno oziroma polliterarno zvrst, ki zahteva refleksijo, kontemplacijo in svoj mir. Refleksije je danes premalo, odrinjena je na obrobje, čeprav bi bila v sodobni družbi, v kateri dominirajo naglica ter tržni, ekonomski in medijski diskurzi, nujno potrebna. Je pisanje literature tudi nekakšno pribežališče?

Vsak se nadeja najti nekakšno svojo »domovino«. Moj temeljni hendikep je slepota, skorajda slep sem, in ko danes, pri šestintridesetih letih, pogledam nazaj, se mi zdi, da je bil tudi šah, skozi štiriinšestdeset polj, svojevrstno iskanje moje identitete, ki sem jo pozneje iskal v literaturi. Zdelo se mi je, da je literatura tisto področje, kjer je človek lahko popolnoma suveren, v katerem čutim popolno svobodo, se lahko popolnoma svobodno izražam in najdem svojo obliko, ne upora, ampak polno participacijo v svetu. Morebiti zveni ta misel paradoksno, saj je literatura v osnovi samotno dejanje, ampak sam jo doživljam kot polje svobode zase in za svojo ustvarjalnost. Filozofi in umetniki različnih teoretskih in umetniških predispozicij trdijo, da je današnji svet zaznamovan s stopnjujočimi se hitrostmi. V 20. in 21. stoletju smo priče še dodatnemu pospeševanju vsega, kar nas obkroža. Stvari, ki so se nam zdele pred desetimi leti utopične, na primer virtualna realnost ali prenos podatkov po internetu, so danes realnost. In ko berem analize, na primer v Economistu, ugotavljam, da se iz leta v leto soočamo z neverjetno povečano količino podatkov, ki krožijo po svetu. Smo v svetu, kjer se vse hitro spreminja, kar zahteva od človeka izjemno hitre miselne odzive in razmišljanje na več ravneh. Ves čas imamo odprto elektronsko pošto in razna socialna omrežja gledamo kot nekakšen video ali film. Vse to, kar hkrati zapisujemo, nas cefra na različne konce.
Literatura je, pa ne le ona, zagotovo tista oblika človekovega ustvarjanja, ki še vedno zahteva našo polno koncentracijo, polno zavzetost, polno predanost, kajti brez takšne predanosti literature ni. Literatura je odpor zoper tisto obliko hitrosti, ki sploščuje današnje življenje. Hitrost sicer ni vedno in nujno nekaj napačnega, saj lahko nove medije prikrojimo sebi in lastnim potrebam in s tem ničesar ne izgubimo. Še vedno je namreč človek sam tisti, ki prižge ali ugasne računalnik. Zato je strah in prelaganje odgovornosti na internet, ali na tisto, kar bo še prišlo, kar naj bi pokončalo umetnost, brezplodno in nesprejemljivo početje. Tudi prihod televizije in radia ni povzročil propada umetnosti. Ljudje so pač namesto zabav na sejmih in gledanja kalejdoskopskih sličic, kar so počeli v 19. stoletju, poslušali radio in gledali televizijo. Vsak čas ima svoje oblike zabave, pozabe in samopozabe. Ljudje pa, ki želijo misliti, nemirni duhovi torej, bodo zmeraj zmogli doseči koncentracijo za svoje razmišljanje in za potapljanje v domišljijske svetove.