Darja Kocbek

18. 11. 2010  |  Mladina 46  |  Svet

Irski pacient

Zakaj velike države silijo Irsko, naj pohiti in zaprosi za pomoč? Da se ne znajdejo v težavah nemške, britanske in francoske banke, ki imajo v lasti irske obveznice.

V ponedeljek pozno zvečer, ko so finančni ministri članic evroobmočja odhajali z redne seje evroskupine, je bilo vprašanje samo še, kdaj točno bo Irska zaprosila za pomoč druge članice evroobmočja in kot prva stopila na pot Grčije. V torek, ko so se sestali finančni ministri vseh 27 članic EU, pa so menda odhajali z delovnega kosila v prepričanju, da Irska svoje prošnje v Bruselj ne bo poslala vsaj še dva ali tri tedne, kolikor vlada potrebuje, da ugotovi, ali ima v parlamentu soglasje za špartanski varčevalni program in program za prestrukturiranje in preoblikovanje bank. Luksemburški finančni minister Jean-Claude Juncker, ki predseduje evroskupini, je menda ugotovil, da odgovor Irske že imajo, čeprav še niso dobili njenega zahtevka.
Belgijski finančni minister Didier Reynders, ki je predsedoval zasedanju sveta za ekonomske in monetarne zadeve, kjer se sestanejo finančni ministri vseh 27 članic EU, pa je opozarjal, da Evropska centralna banka (ECB) dolgo ne bo več mogla pomagati Irski pri zagotavljanju likvidnosti bank. ECB namreč odkupuje slabe naložbe bank. Po podatkih Spiegla imajo samo nemške banke za 138 milijard evrov irskih obveznic. Klaus Regling, ki je na čelu družbe, ki upravlja z evropskim mehanizmom za pomoč prezadolženim članicam evroobmočja, je pojasnil, da bi Irski, če bi zaprosila za pomoč, to lahko zagotovili v petih do osmih delovnih dneh. Za te obveznice se zanimajo investitorji v Evropi, Aziji in ZDA. Ta mehanizem sicer ne predvideva zagotovitve posojila članici, ki se znajde pred bankrotom, ampak odprtje kreditne linije, ki ji zagotovi dovolj rezerve, da ji ni treba razglasiti bankrota.
Reynders in evropski komisar za ekonomske in monetarne zadeve Olli Rehn nista hotela izdati nobenih podrobnosti o programu za prestrukturiranje irskih bank, ali jih bo treba podržaviti, ali bo katera tudi morala bankrotirati, pojasnila pa sta, da irska vlada skupaj z izvedenci evropske komisije, ECB in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) v okviru tehničnih pogovorov, ki so jih v torek iz Bruslja preselili v Dublin, pripravlja varčevalni program za prihodnja štiri leta. V tem programu bo samo v letu 2011 predvidela zmanjšanje javnih izdatkov v višini štirih odstotkov BDP-ja, kar znese 6 milijard evrov. Dodatne reze bo predlagala tudi v prihodnjih letih, da bo leta 2014 svoj proračunski primanjkljaj že znižala na tri odstotke BDP-ja, kolikor je zgornja meja v skladu s paktom stabilnosti in rasti.
Kljub temu da so ministri tudi za Portugalsko menda ugotovili, da ji morda ne bo treba zaprositi za pomoč, ker je vladi uspelo z opozicijo doseči soglasje o varčevalnem programu, še vedno ostaja v veljavi torkova ocena sicer vedno previdnega predsednika evropskega sveta Hermana van Rompuya, da se je Evropska unija med premagovanjem dolžniške krize znašla v boju za preživetje.
Na torkovem zasedanju evroskupine so nekateri finančni ministri irskega finančnega ministra pozivali, naj Irska ne zavlačuje in takoj zaprosi za pomoč evropskih davkoplačevalcev, a irski minister se je krčevito branil, ker Irska »noče biti zaznamovana kot krizna država«. Po povsem enakem scenariju so ravnali Grki. Tudi oni so najprej odločno zatrjevali, da pomoči ne potrebujejo, potem pa so voditelji članic evroobmočja in finančni ministri maja na izrednih zasedanjih pripravljali mehanizem, na podlagi katerega je grška vlada v Bruselj poslala zahtevek za pomoč. Belgijski finančni minister Reynders je v torek pojasnil, da je edina razlika med Irsko in Grčijo pravzaprav v tem, da je bilo treba za Grčijo mehanizem za pomoč še pripraviti, za Irsko pa je že pripravljen.
Na Irce so na zasedanju evroskupine najbolj odločno pritiskali finančni ministri iz najbolj zadolženih držav, to so Portugalska, Španija in Grčija, ker se bojijo, da se bodo zaradi njihovega zavlačevanja obresti za obveznice najbolj zadolženih članic evroobmočja še povišale, zaradi česar bi se njihova kriza še zaostrila, hkrati pa bi se zmanjšala trdnost evra kot skupne evropske valute. Irski finančni minister Brian Lenihan jim je odgovarjal, da nima mandata, da bi lahko v Bruselj poslal prošnjo za pomoč, saj je vlada že prodala dovolj obveznic za financiranje svojega proračuna do sredine prihodnjega leta. Upa, da se bodo do takrat razmere že uredile in ji ne bo treba prositi za pomoč, s katero bi si za več let poslabšala položaj pri zadolževanju. Obrestna mera, po kateri bi investitorji na finančnih trgih kupovali njene obveznice, bi bila bistveno višja kot za stabilne članice evroobmočja. Zaradi tega bi se zadolževanje irske države podražilo, za irsko vlado pa bi to pomenilo, da bi morala sprejeti dodatne ukrepe. Dodatno bi morala stisniti pas državljanom z varčevalnimi ukrepi. Dodatne vire bi sicer lahko poskušala dobiti tudi z dvigom obstoječih davkov in uvedbo novih, a to ne pride v poštev, kajti Irska je bila do krize znana po nizkih davkih, s katerimi je privabljala tuje investitorje. Svojo gospodarsko rast je gradila na nizkih davčnih stopnjah. Olli Rehn je sicer pred časom že dal vedeti, da se Irska dvigu davkov najbrž ne bo mogla izogniti.
Medtem ko politiki morajo biti optimisti, ekonomistom to ni treba biti. In Morgan Kelly, profesor ekonomije na University College Dublin, ki je že pred časom začel opozarjati, kaj grozi Irski, je v Irish Timesu slikovito opisal, da je po nenadnem poslabšanju zdravstvenega stanja pacient, ki je bil prej znan kot Republika Irska, premeščen na intenzivni oddelek in priključen na umetno dihanje. Zanj ni možnosti, da bi si opomogel. V spominu bo ostal, da mu je uspelo po dolgem obdobju revščine po težki ločitvi od svoje angleške partnerice, v 90. letih prejšnjega stoletja, obrniti življenje na bolje. Toda njegov uporniški življenjski slog je postajal v zadnjih desetih letih vse bolj skrb zbujajoč. Zdaj je »irski pacient« po Kellyjevi oceni klinično mrtev, njegovi žalujoči evropski sorodniki pa razpravljajo, kdaj ga odklopiti z aparatur in kaj narediti z ogromnimi dolgovi, ki si jih je nakopal v zadnjih mesecih življenja.
Morgan Kelly pravi, da si maja, ko je opisoval, kako bo pomoč bankam privedla do nesolventnosti irske države, ni predstavljal, da se bo to zgodilo tako hitro. Že septembra je Irska po njegovih besedah prenehala obstajati kot avtonomna fiskalna enota, postala je oddelek Evropske centralne banke. Investitorji na trgu zdaj obravnavajo obveznice, ki jih izdaja irska država, enako kot obveznice, s katerimi se zadolžujeta Ukrajina ali Pakistan, samo dve stopnji še manjkata, pa bodo na ravni Argentine, Grčije in Venezuele.
Točko, ko ni več vrnitve, je Irska dosegla septembra, ko je ECB odkupila za 55 milijard evrov obveznic, ki so jih imele v lasti zlasti britanske, nemške in francoske banke. Do septembra je imela irska vlada po Kellyjevih besedah legalno možnost zaključiti shemo za jamstva bankam, s katero jih je ohranjala pri življenju, ker tri glavne banke niso objavile dejanskih podatkov o svoji solventnosti, s tem so kršile odlok o centralni banki iz leta 1971. Če bi irska vlada umaknila jamstva in po vzoru Velike Britanije sprejela zakon, s katerim bi 75 milijard evrov bančnega dolga spremenila v deleže teh bank, bi lahko z eno potezo rešila bančno krizo.
Ker pa se je obrnila po pomoč k ECB, je s tem reševala nemške in francoske banke, ki so glavna skrb ECB, pravi Kelly. Nemške in francoske banke je ECB, posredno so to evropski davkoplačevalci, tudi slovenski, že reševala z odkupom dolgov grških bank. Torej ne glede na to, ali bo irska vlada članice evroobmočja zaprosila za pomoč, je evropskim davkoplačevalcem že segla v žep. Ob tem pa, kakor opozarja Kelly, najvišji menedžment irskih bank, ki je povzročil sedanjo krizo, še naprej dobiva visoke plače in pobira visoke nagrade. Edina težava je, da znesek, ki ga vlada namenja za pokrivanje izgub bank, zelo presega fiskalne zmogljivosti države.
Kako draga je nesolventnost države, je odvisno od tega, kakšen nered nastane, ko ji zmanjka denarja, pravita ekonomista Simon Johnson in Peter Boone. Izkušnje iz Latinske Amerike v 70. letih kažejo, da se države odločijo za razglasitev nesolventnosti, ko so stroški nižji od koristi. Države, ki so bližje temu, da bi »ne morem plačati« postal »ne bom plačala«, imajo za svoje obveznice visoke obrestne mere v primerjavi z drugimi državami, saj že manjši šok lahko povzroči, da postanejo nesolventne. Investitorji na trgu že računajo, koliko bi dobili, če bi posamezne prezadolžene države takoj morale razglasiti nesolventnost. Evropska centralna banka (ECB) in EU pa sta prisiljeni podpirati šibke članice, vključno z nakupom njihovih dolgov. V nasprotnem primeru bi vsi veliki kreditodajalci v evroobmočju zašli v hude težave. Johnson in Boone ocenjujeta, da bo ECB za reševanje dolžnikov z nakupi državnih dolgov najbrž potrebovala vsaj toliko, kot znašajo zvezne rezerve v ZDA - 1000 milijard dolarjev na leto.
Morgan Kelly Irce svari, da bo naslednja faza krize prišla do hipotek, te pa ima več sto tisoč družin. Irci so namreč pred krizo na veliko jemali posojila za nakup nepremičnin, ki so jih zavarovali s hipotekami. Ker so cene nepremičnin rasle, so jih kreditodajalci prepričevali, da se jim ni treba bati, da bodo kdaj zaradi nezmožnosti vračila posojila ostali brez doma. Kelly Ircem napoveduje enako usodo, kot jo ravnokar doživljajo številni Američani. Ko bodo irske banke prihodnje leto prišle pod neposredni nadzor ECB, bodo prisiljene popraviti svoje bilance in jih uskladiti z dejanskimi razmerami. To pomeni, da ne bodo več mogle dajati novih hipotekarnih posojil, zato bodo cene nepremičnin drastično padle. Hkrati pa bodo morale za vsako ceno izterjati denar od obstoječih kreditojemalcev, tudi z zaplembami in prisilnimi prodajami. Irski bo prihodnje leto zmanjkalo denarja, že dolgo pa tudi ni več suverena država, piše Kelly.
Izvedenec inštituta Bruegel Zsolt Darvas meni, da bi bilo veliko učinkoviteje kot mehanizem za pomoč prezadolženim članicam vzpostaviti ustanove, prek katerih bi vlade s tržnimi mehanizmi prisilili, da bi uredile svoje javne finance. Darvas predlaga, da bi bilo najbolje uvesti evropske obveznice v višini 60 odstotkov BDP-ja članic z jamstvom vseh članic (modre obveznice), hkrati pa bi države lahko izdale še svoje obveznice, za katere bi jamčile same (rdeče obveznice). Darvas ne vidi veliko možnosti za uvedbo evropskih obveznic.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.