Manipulator / Pota lobiranja
Novorevijaš Tomaž Zalaznik uradno lobist
Marjan Horvat
MLADINA, št. 13, 31. 3. 2011
Od lanskega decembra je lobiranje, skladno z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije, zakonsko urejeno. To pomeni, da morajo vsi zaposleni v javnem sektorju (funkcionarji in uradniki) protikorupcijski komisiji poročati o vseh vplivanjih in poskusih vplivanja nanje iz interesnih združenj. Toda prav velikega izplena ni mogoče pričakovati, saj imamo za zdaj v Sloveniji registriranih le 31 lobistov, po sodbi poznavalcev pa register še zdaleč ni popoln. V Sloveniji naj bi menda delalo okrog 2000 lobistov.
Med registriranimi najdemo denimo Francija Zavrla, Božidarja Novaka in tudi Tomaža Zalaznika, direktorja Nove revije. Vsi registrirani lobisti so zanimive osebnosti, nekateri pa poleg lobiranja opravljajo še druge posle. Tudi Zalaznik, ki se je menda prijavil na seznam, ker naj bi mu bili tako svetovali. Razlog naj bi bil ta, da se želi transparentno pogovarjati z državnimi uradniki in vsemi, ki delujejo na ministrstvih.
Za koga lobira, lahko le špekuliramo.
Sicer pa je Zalaznik znan po delovanju v različnih civilnodružbenih akcijah in na različnih področjih. Zakaj opozarjamo na morebitno konfliktnost njegove direktorske in lobistične funkcije? Meja med njima je zelo tanka. Spomnimo se, da je predlani Nova revija za zbiranje podpisov za civilno pobudo »Tržnice ne damo!« posodila organizatorjem kampanje svojo adremo. Zalaznik je takrat dejal, da izposoja adreme ne pomeni tudi strinjanja z akcijo, in dodal, ko »gre za demokratično pobudo, nas nič ne stane, če pritisnemo gumb za pošiljanje elektronske pošte ...«. Nova revija je bila v preteklosti »aktivna« tudi v nekaterih političnih kampanjah. Za potrebe zborovanj Zbora za republiko je denimo odštela 42 tisoč evrov, sofinancirala je kampanjo Franceta Arharja za ljubljanskega župana. Na roke je šla tudi dr. Dimitriju Ruplu, takrat že odhajajočemu zunanjemu ministru v Ropovi vladi, saj mu je leta 2006 najela čartersko letalo za prevoz iz Londona v Ljubljano.
Pa je zato kaj spornega v tem, da bi Zalaznik deloval kot lobist? Dr. Andrej Lobnikar pravi, da ne, a opozarja, da je eno, če bi Zalaznik »nastopal kot direktor podjetja, drugo pa, če bi želel na primer pri državnih organih lobirati za uvedbo verouka v šole. To je klasično lobiranje ...«
Zalaznik je povedal, da je moral ob registraciji za lobista opisati, s čim se ukvarja. Morda pa bi lahko bil zgled tistim, ki sedijo na dveh stolih. Morda bi Zalaznika moral posnemati tudi dr. Gregor Virant glede na pestro paleto svojih dejavnosti v funkciji predsednika Zbora za republiko? Zagotovo bi bilo na ministrstvu za kulturo, ki vsako leto krepko financira programe Nove revije, zanimivo izvedeti, ali Zalaznik pri njih nastopa kot direktor ali kot lobist.
Marjan Horvat
MLADINA, št. 13, 31. 3. 2011
Od lanskega decembra je lobiranje, skladno z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije, zakonsko urejeno. To pomeni, da morajo vsi zaposleni v javnem sektorju (funkcionarji in uradniki) protikorupcijski komisiji poročati o vseh vplivanjih in poskusih vplivanja nanje iz interesnih združenj. Toda prav velikega izplena ni mogoče pričakovati, saj imamo za zdaj v Sloveniji registriranih le 31 lobistov, po sodbi poznavalcev pa register še zdaleč ni popoln. V Sloveniji naj bi menda delalo okrog 2000 lobistov.
Med registriranimi najdemo denimo Francija Zavrla, Božidarja Novaka in tudi Tomaža Zalaznika, direktorja Nove revije. Vsi registrirani lobisti so zanimive osebnosti, nekateri pa poleg lobiranja opravljajo še druge posle. Tudi Zalaznik, ki se je menda prijavil na seznam, ker naj bi mu bili tako svetovali. Razlog naj bi bil ta, da se želi transparentno pogovarjati z državnimi uradniki in vsemi, ki delujejo na ministrstvih.
Za koga lobira, lahko le špekuliramo.
Sicer pa je Zalaznik znan po delovanju v različnih civilnodružbenih akcijah in na različnih področjih. Zakaj opozarjamo na morebitno konfliktnost njegove direktorske in lobistične funkcije? Meja med njima je zelo tanka. Spomnimo se, da je predlani Nova revija za zbiranje podpisov za civilno pobudo »Tržnice ne damo!« posodila organizatorjem kampanje svojo adremo. Zalaznik je takrat dejal, da izposoja adreme ne pomeni tudi strinjanja z akcijo, in dodal, ko »gre za demokratično pobudo, nas nič ne stane, če pritisnemo gumb za pošiljanje elektronske pošte ...«. Nova revija je bila v preteklosti »aktivna« tudi v nekaterih političnih kampanjah. Za potrebe zborovanj Zbora za republiko je denimo odštela 42 tisoč evrov, sofinancirala je kampanjo Franceta Arharja za ljubljanskega župana. Na roke je šla tudi dr. Dimitriju Ruplu, takrat že odhajajočemu zunanjemu ministru v Ropovi vladi, saj mu je leta 2006 najela čartersko letalo za prevoz iz Londona v Ljubljano.
Pa je zato kaj spornega v tem, da bi Zalaznik deloval kot lobist? Dr. Andrej Lobnikar pravi, da ne, a opozarja, da je eno, če bi Zalaznik »nastopal kot direktor podjetja, drugo pa, če bi želel na primer pri državnih organih lobirati za uvedbo verouka v šole. To je klasično lobiranje ...«
Zalaznik je povedal, da je moral ob registraciji za lobista opisati, s čim se ukvarja. Morda pa bi lahko bil zgled tistim, ki sedijo na dveh stolih. Morda bi Zalaznika moral posnemati tudi dr. Gregor Virant glede na pestro paleto svojih dejavnosti v funkciji predsednika Zbora za republiko? Zagotovo bi bilo na ministrstvu za kulturo, ki vsako leto krepko financira programe Nove revije, zanimivo izvedeti, ali Zalaznik pri njih nastopa kot direktor ali kot lobist.