audio / Nepotrebni predsodki

Če bi sodili po koncertih, ki smo jih v tej rubriki vzeli pod drobnogled v zadnjem času, bi lahko hitro dobili vtis, da se koncertno dogajanje v Podalpju vrti le še okoli ljubljanskega Kina Šiška. No, to bi bil povsem zmoten vtis. Za to, da je danes domača koncertna ponudba bolj obsežna in pestra kot kdaj prej, skrbijo tudi starejši ljubljanski in (širše)slovenski klubi. Je pa res, da se vsled infrastrukturnih in finančnih prednosti Šiškarjev največ atraktivnih glasbenikov ustavi pri njih.
To se je potrdilo tudi minuli petek, ko so v treh ljubljanskih klubih gostili tri zanimive elektronske ustvarjalce, po trenutnih obče glasbenih referencah pa je najbolj razvpit med njimi nastopil prav v Kinu Šiška. Tam so v koprodukciji z društvom Kataman na oder namreč povabili cenjenega producenta Patricka Pulsingerja in ta čas enega bolj opevanih koncertnih bendov, dunajski trojec Elektro Guzzi. Mlada zasedba, ki je svoj samonaslovljeni prvenec objavila v lanskem letu, je z nestandardno koncertno pogruntavščino nase opozorila že pred nekaj leti, danes pa jo redno srečujemo na cenjenih, predvsem elektronskih festivalih. Se je pa ob njenem tokratnem gostovanju ponovno potrdilo, da domača publika rada bojkotira tiste, vsaj v teoriji najzanimivejše koncerte.
Zdi se, da v primeru zasedbe Elektro Guzzi težava tiči v njenem izmikanju glasbenim konvencijam. Klasični rockovski trio (bas, boben, kitara) namreč v živo ustvarja tehno glasbo, to pa je na eni strani kamen spotike elektronski, gramofonov vajeni publiki, na drugi strani pa skozi prizmo glasbe ni niti po okusu rockovskih entuziastov. No, Dunajčani so tovrstne predsodke ovrgli že v začetku. Če so bili pred koncertom pomisleki takšni, da bomo spremljali zabavljaški, neobičajen nastop, ki se bo bolj kot z vsebino morda ukvarjal s formo, je trojec z mojstrskim obvladovanjem svojih inštrumentov in številnih efektov demonstriral izjemno poznavanje izročila elektronske plesne glasbe. Ni se le izvrstno lotil ritmičnih zank, dvigovanja dinamike in subtilnega barvanja zvoka, pač pa je tehno format razširil še z raznoterimi, izvirnimi, za tehno neznačilnimi domislicami. Izjemna kompaktnost in zvočna uravnoteženost celovitega seta sta porodili dvom, da si trojec morda pomaga z vnaprej posnetim materialom, toda po zagotovilih vsa glasba nastaja hipno.
Izvrsten vtis trojca Elektro Guzzi je omajal Pulsinger s svojo zasedbo, saj se je preveč oprl na preverjene in že nekoliko iztrošene akustično-elektronske obrazce. Je pa za celostno uspešen koncertni večer znova poskrbel Elektro Guzzi, ki se je Pulsingerjevi ekipi v zaključku pridružil v nekakšni dunajski različici zasedbe Hercules and Love Affair.