Intervju

Poslanci v avstrijskem parlamentu so ta teden vnovič govorili o dvojezičnih topografskih napisih. Koga ta razprava po desetih, dvajsetih ali petdesetih letih sploh še zanima?
Avstrijci, ki živijo zunaj Koroške, se samo čudijo, večinsko mnenje na Koroškem pa je takšno: "Postavite že enkrat te table, nekaj več ali nekaj manj, samo pustite nas pri miru." V nasprotju z nekaj poslanci Haiderjeve BZÖ iz Koroške bi bili danes vsi srečni, če te teme ne bi bilo več na dnevnem redu.

Zadnji formalni predlog je že skorajda presegel meje absurda. Če se ne motimo, je kompromis zadeval vprašanje modre črte, s katero so table obrobljene?
Da, stvar je podobna bazarju, kjer kancler predlaga 163 tabel, koroški deželni glavar ne več kot 102, ÖVP pa jih želi 142. Vsebina je tukaj že zdavnaj izgubljena, gre le še za to, koliko točk bo kdo dobil skozi politično komunikacijo. Politiki uporabljajo trike kot na primer, če poimenujemo samo vasi, je tabel več in v tem primeru izpadejo tudi modro obkrožene, zaradi česar se bodo ljudje manj razburjali. To je seveda velika sramota za pravno državo. Ker načeloma, ne glede na to, kateri predlog je malce boljši ali malce slabši, gre za barantanje z odločbo ustavnega sodišča. Tisto, kar me prizadene, pa je, da se še celo predstavniki slovenske manjšine strinjajo s tem in pravijo, da je pravno vse jasno, kljub temu pa se morajo politično prilagoditi.

Piše Borut Mekina