Intervju

V volilno kampanjo ste vstopili kot politični novinec. A zdi se, da vas je kampanja oblikovala v polnokrvnega politika. Se strinjate s to oceno?
Na neki način sem bil politik že pred tem. Ne nazadnje: bil sem pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov za politične zadeve. Ves čas v stiku s politiki, ves čas sredi pomembnih političnih vprašanj. A seveda – domača politika je nekaj drugega. Ni pa tako drugačna. V kampanji sem doživel nove stvari, ne pa presenečenj.

Slovenci ocenjujemo našo politiko kot grobo. Je res? Če jo primerjate z mednarodno …
Ne bi rekel. Je pa drugačna. Pa ne zaradi grobosti, ampak zaradi globine in ostrine delitev ter seveda trajanja delitev. V Sloveniji se zavezništva ne sklepajo zlahka in hitro, tudi ne spreminjajo se pogosto.

Je politika dojeta kot poklic?
Osebno jo dojemam kot poslanstvo. Nikjer se v politiko sicer ne vstopa kot v kakšen drug poklic. Človek, ki gre v politiko, bi moral videti v svojem početju poslanstvo.

Koliko so bile volitve predsednika tudi protest proti aktualni oblasti? Ocene so različne.
Dokončna izbira je povezana z načinom, kako so se kandidati predstavili, in z vsebino, ki so jo predstavili. Težko si predstavljam, da bi bile volitve v celoti protest. To preprosto ne drži in je daleč od resnice. So pa volivke in volivci morda potrebovali nekaj časa, da so si ustvarili predstavo o tem, kakšnega kandidata želijo in kaj pomeni izbira določenega kandidata. To mi je bilo jasno od začetka. Volitve niso bile dobljene ali izgubljene vnaprej. O temeljnih vprašanjih se je začelo razmišljati šele septembra, oktobra. Zaradi poteka kampanje in načina, kako so se volivke in volivci na koncu odločili, danes vemo, da dokončna izbira ni bila le protest, ampak da je bila v pomembnem delu zavestna izbira.

Pogovarjal se je Grega Repovž