50 let samote

Ko je Fidel Castro leta 1940 dopolnil 14 let, je – kot pravi njegov biograf Volker Skierka – ameriškemu predsedniku Rooseveltu poslal pismo, v katerem mu je čestital za ponovno izvolitev, obenem pa ga prosil: »Če hočete, mi pošljite ameriški bankovec za deset dolarjev, ker ga še nisem videl, pa bi ga rad imel.« Roosevelt mu bankovca ni poslal. Slabih 20 let kasneje – kmalu po revoluciji – je Fidel Američanom pobral ves denar. Najprej je nacionaliziral del ameriškega premoženja na Kubi, potem pa vsega. Tako ameriškim korporacijam, ki so kontrolirale rafinerije, telekomunikacije, železnice in banke, kot ameriški mafiji, ki je furala hotele, igralnice, prostitucijo in turizem. Vsemogočne korporacije a la Texaco, Esso, Goodyear, Procter & Gable, Colgate-Palmolive, Sears, Ford, First National Bank in United Fruit Company ter vsemogočni mafijci a la Meyer Lansky, Lucky Luciano, Albert Anastasia, Frank Costello, Carlos Marcello in Santos Trafficante so ostali brez vsega. Vse se mu je zdelo logično. »Demokracija lahko obstaja le v socializmu.«

Piše Marcel Štefančič, jr.