Intervju

Pred referendumom o RTV Slovenija, sredi leta 2005, so v pregretem političnem ozračju diskreditirani nasprotniki medijske reforme iskali neodvisnega arbitra v sporu. Opozicija in civilna družba sta našli Svet Evrope in v njem profesorja dr. Karla Jakubowicza, poljskega disidenta in enega največjih strokovnjakov za javne radiotelevizije. Jakubowicz je v rodni Poljski zasedal skoraj vse pomembnejše položaje, ki so bili kakorkoli povezani z javno RTV. Prebral je slovenski osnutek zakona o RTV. Ko je dejal, da je to »recept za katastrofo«, je padel v nemilost pri slovenskih medijskih reformatorjih. A danes trdi, da je imel prav in da se je katastrofa zares zgodila.

Pred časom ste se znašli sredi slovenskih političnih bojev. Tukajšnji parlamentarci iz vladajočih strank so vas označili za nižjega uradnika in birokrata. Ste birokrat?
Sem prej preučevalec medijev. Delal sem za medije, vključen sem bil v regulacijo medijev, gotovo nisem visoki politik ali visoki birokrat. Sem posameznik, ki je zvest nekaterim idejam demokracije in demokratičnih medijev. V tistem času, o katerem govorite, sem delal za Svet Evrope, kar pa pravzaprav niti ni tako pomembno. Zadnjih 30 let, vse od leta 1980 sem skušal promovirati nekatere ideje. Zaradi tega sem sodeloval pri nastajanju medijske zakonodaje na Poljskem, večkrat so me iz Sveta Evrope, Evropske unije, organizacije OVSE ali Unesca prosili za sodelovanje pri mednarodnih prizadevanjih na tem področju. Ne predstavljam torej birokracije, predstavljam pa nekatera prepričanja o tem, kaj bi v postkomunističnih državah morali početi in kako bi morali spreminjati svoj sistem javnega obveščanja.

Toda vseeno ste iz vzhodne Evrope. Marsikdo bi dejal, da nimate veliko izkušenj z demokracijo in da so zahodnoevropski izvedenci veliko bolj avtentični. Ali kdaj slišite, da v vas še vedno živi komunistična kontinuiteta?
Dve leti sem vodil medijski oddelek Sveta Evrope. V tistem času, v letih 2004 in 2005, sem bil na razmeroma visokem položaju v tej organizaciji in sem pravzaprav prišel do drugačnih ugotovitev.

Piše Borut Mekina