Upravno sodišče zavrglo tožbo Aleša Zalarja
Upravno sodišče je 21. julija v upravnem sporu zavrglo tožbo Aleša Zalarja v zvezi z junijskim sklepom vrhovnega sodišča, ki jo je vložil proti odločbi ministra za pravosodje zaradi imenovanja predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani. Sodišče je ugotovilo, da Zalar ne izkazuje pravnega interesa, ker ni več sodnik, so sporočili z ministrstva.
Aleš Zalar je kot okrožni sodnik in neuspeli kandidat na javnem razpisu za mesto predsednika sodišča 9. julija 2007 vložil tožbo zoper odločbo ministra za pravosodje Lovra Šturma, s katero je ta za predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani za šest let imenoval drugega kandidata, okrožnega sodnika Andreja Barago, so pojasnili na ministrstvu.
Potem ko je v zadevi v korist ministra 23. junija letos že odločilo vrhovno sodišče ter 15. julija letos ustavno sodišče, je zdaj upravno sodišče tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da Aleš Zalar v predmetnem upravnem sporu ne izkazuje več procesne predpostavke - pravni interes. Za meritorno odločanje o tožbi v upravnem sporu mora biti med drugim ves čas postopka podan tožnikov pravovarstveni interes, katerega vsebina je v tem, da si tožnik s sodno odločbo, izdano v sporu, svoj pravni položaj lahko izboljša, piše v sporočilu za javnost ministrstva za pravosodje.
Pravovarstveni interes se presoja glede na tožnikovo pravno razmerje do zadeve, ki je predmet spora. Tožnik je v dosedanjem postopku svoj pravovarstveni interes v tem upravnem sporu izkazoval s tem, da je kot sodnik konkuriral na razpisano prosto mesto predsednika sodišča. Ker pa je Alešu Zalarju s 25. majem letos sodniška funkcija prenehala in je po določbi 2. odstavka 7. člena zakona o sodiščih samo sodnik lahko imenovan za predsednika sodišča, kot tožnik za tožbo v sporu zaradi imenovanja predsednika sodišča ne izkazuje več pravnega interesa.
Tudi iz judikature vrhovnega sodišča po navedbah ministrstva izhaja, da je pravni interes procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas postopka upravnega spora. Glede podrejenega zahtevka, s katerim je Zalar kot tožnik zahteval, da sodišče z ugotovitveno sodbo ugotovi, da je izpodbijana odločba ministra nezakonita, pa upravno sodišče ugotavlja, da mora tudi tisti tožnik, ki v upravnem sporu vlaga izpodbojno tožbo, s podrejenim ugotovitvenim predlogom izkazovati pravovarstveno potrebo za odpravo izpodbijanega akta. Ker Zalar v tem primeru glede na navedeno ne izkazuje potrebnega pravnega interesa, tudi odločanje sodišča o njegovem podrejenem ugotovitvenem predlogu ni mogoče.
Zalar je s tožbo uveljavljal tudi zahtevek za odpravo izpodbijanega posamičnega akta zaradi kršitve pravice do prepovedi diskriminacije zaradi prepričanja, kar predstavlja zahtevek za tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in svoboščin. Sodišče ugotavlja, da je upravni spor zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnim aktom dopusten le subsidiarno, torej če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V predmetni zadevi pa je kot sodno varstvo izrecno dovoljen redni upravni spor, zato tu subsidiaren upravni spor zaradi kršitve človekovih pravic ni ne možen in ne mogoč, so pojasnili na ministrstvu.
Nadalje Zalar ne izkazuje pravnega interesa niti glede na adhezijski zahtevek za povrnitev škode v zvezi z izpodbijanim pravnim aktom, glede katerega je v tožbi navedel, da si ga pridržuje. Pravni interes se namreč po ustaljeni sodni praksi v upravnem sporu presoja v okviru tožbenega predloga za odločitev v glavni stvari, to pa je v obravnavanem primeru pravni interes za kasatorno sodbo. Tudi po stališču vrhovnega sodišča je v primeru, ko za odločanje o glavni stvari tožnik več ne izkazuje pravnega interesa, treba zavreči tožbo v celoti, vključno z adhezijskim zahtevkom, so sporočili z ministrstva. (STA, bl)