»Verjeti bonitetnim agencijam 'na besedo' je bilo pred krizo ravno tako nesmiselno, kot je danes«

Je po vsem tem, kar vemo danes, bonitetnim agencijam še mogoče verjeti 'na besedo', kot se jim je verjelo pred krizo? Koliko kredibilnosti sploh še imajo?

> Verjeti bonitetnim agencijam 'na besedo' je bilo pred krizo ravno tako nesmiselno, kot je danes. Gre zgolj za mnenje, ki lahko pomeni neko utež pri odločanju za naložbe in ocenjevanju tveganj pred odločitvijo. Glavna napaka bonitetnih agencij, ki jih je stala največ kredibilnosti, je bila odločitev v letih pred krizo, da bodo podeljevale tudi bonitetne ocene za nekatere strukturirane dolžniške instrumente. Ti so bili večinoma vezani na košarice nepremičninskih posojil, premalo transparentni in dokaj zapleteni za vrednotenje, agencije pa so jim podeljevale razmeroma solidne ocene. Kredibilnost agencij je v krizi zelo trpela, vendar so postale agresivnejše, ravno zato, da bi si povrnile del kredibilnosti.

Bonitetne agencije ne poznajo milosti, še zlasti ne do manjših držav. Nekatere njihove odločitve mejijo že skoraj na absurd. Kako razložiti, da je bonitetna ocena Grčije nižja od ocene Venezuele - kje je tu logika? Ali pa kje je logika tega, da so nedavno spet znižale oceno Irski, kljub izdatni mednarodni finančni pomoči tej državi?

> Težava je, da ne glede na različen status omenjenih držav in tega, da velja Grčija za razvito državo, Venezuela pa za malopridno državo v razvoju, bonitetne agencije ocenjujejo kreditno tveganje in ne izključno raven razvitosti. Kreditno tveganje je povezano s sposobnostjo države, da odplača svoje dolgove. Če vemo, da ima Grčija dolg, ki pomeni okrog 130 odstotkov BDP, hkrati pa se gospodarska aktivnost še vedno krči, Venezuela pa po uradnih podatkih dolg, ki pomeni okrog 20 odstotkov BDP, pri čemer se gospodarska aktivnost krepi, predvsem tudi na podlagi proizvodnje nafte, ni tako nelogično, da je lahko kreditna ocena Grčije slabša. Hkrati je treba vedeti, da se razmere v Grčiji, na Portugalskem ali Irskem zaradi pomoči EU ne bodo spremenile čez noč in da agencije gledajo na pomoč Grčiji zelo tehnično in v smislu, da gre za delni odpis obveznosti in neko obliko finančnega restrukturiranja oziroma prostovoljne poravnave, ki izhaja iz nesposobnosti držav, da servisirajo dolg pod starimi pogoji.

Bolezen evra je zdaj okužila tudi Italijo. Ekonomisti govorijo, da je Italija v drugačnem položaju od na primer Grčije, saj je njen dolg pretežno domač. Zakaj torej v zvezi z Italijo vlada tak preplah?

> Res je, da je po sedanjih podatkih okrogla polovica javnega dolga v lasti italijanskih pravnih oseb, osrednje banke in prebivalstva, vendar je zunanji dolg, ki pomeni drugo polovico dolga in v skupni številki znaša okroglih 900 milijard evrov oziroma 60 odstotkov BDP, vseeno opazen. Preplah nastaja oziroma vir špekulacij je predvsem razmeroma visoka raven javnega dolga, ki pomeni okroglih 120 odstotkov BDP. Italijanska vlada se je tega zavedela in že takoj sprejela ukrepe za zmanjšanje omenjenega deleža dolga, vendar, kot vemo, imajo trgi raje rezultate kot pa besede.

Pred časom, ko je bankrotirala Kalifornija, ni nihče v svetu govoril o propadu dolarja. Danes, ko se intenzivno ukvarjamo z refinanciranjem dolga Grčije, pa je vprašanje obstoja evra pogosto na dnevnem redu. Zakaj je zdaj drugače, kot je bilo pri Kaliforniji?

> Javne finance zvezne države Kalifornije niso ključne za javne finance ZDA, predvsem zato, ker ima Kalifornija, čeprav veliko prispeva h gospodarstvu ZDA, izjemno nizek dolg kot delež dolga - za zdaj okrog sedem odstotkov BDP, saj se lahko zadolžuje zgolj izjemoma, ko to potrdijo volivci za specifične primere, hkrati proračunski primanjkljaj znaša le približno odstotek BDP. S tega vidika je bankrot bolj izražen kot tveganje, da volivci ne bodo privolili v zadolževanje za financiranje v nekatere namene ali financiranje ukrepov za uravnoteženje proračuna (zvišanje davkov) oziroma bodo politiki tehnično ovirali proces. Na moč dolarja imata s tega vidika vpliv stanje javnih financ osrednje države in denarna politika ameriške osrednje banke. Na območju evra je sicer centralizirana denarna oblast, fiskalna oblast pa je prepuščena državam, in če smo priča lahkomiselnosti pri financah posamezne članice, lahko to omaje zaupanje v celoten sistem, še zlasti zato, ker lahko druge države, pa četudi upravičeno, obrnejo hrbet solidarnosti.

Kako si država lahko pomaga, ko zaradi znižanja bonitetne ocene izgubi dostop do normalnega financiranja? Je to spirala, iz katere pravzaprav ni več rešitve in ki vodi naravnost v bankrot?

> Država vedno izgubi dostop do normalnega financiranja predvsem zaradi neodgovornega in neprilagodljivega vodenja javnih financ, in preden pride tako daleč, ima več možnosti, da sprejme ukrepe, da se to ne zgodi. Vsaj v nobeni normalni državi se to ne zgodi čez noč. Nikoli pa izguba normalnega financiranja ni posledica znižanja bonitetne ocene, temveč je znižanje bonitetne ocene posledica upada sposobnosti odplačevanja državnega dolga. S tega vidika Grčija ni nobena žrtev. Pravzaprav so bonitetne agencije razmeroma dolgo čakale z znižanjem ocen, saj je država izgubila dostop do trga že veliko prej, preden so se znižale bonitetne ocene, ker je na trgu obveznic scenarij delnega odpisa glavnice vračunan že lep čas. Ko pomislim na Grčijo, se vedno spomnim besed grškega obrtnika, ki je na vprašanje novinarja, kdo je kriv za krizo, odgovoril: Mi! Enostavno smo pustili, da je prišlo tako daleč!