Manipulator / Alja Brglez meri samo sebe

Alja Brglez, nekdanja Drnovškova piraovka in (ne)uspešna Popovičeva starleta, med drugim opravlja tudi funkcijo direktorice Inštituta za civilizacijo in kulturo, znanstvenoraziskovalne ustanove, ki se ukvarja z družboslovjem, humanistiko in razvojem. Aljin inštitut ni pod pokroviteljstvom nobene univerze, s svojo dejavnostjo nastopa na trgu, prijavlja se na različne razpise za znanstvene raziskave, tudi na takšne, ki jih pripravlja slovenska vlada.

A nekaj analiz naj bi opravili tudi zaradi svoje vedoželjnosti. Takšna je recimo obsežna raziskava o medijskem spremljanju volilne kampanje za volitve poslancev in poslank v evropski parlament. "Želeli smo ugotoviti, na kakšen način so izbrani mediji spremljali kampanjo za evropske volitve," je pojasnil eden od avtorjev raziskave Mitja Čepič. "Naročnika ni bilo, v projekt smo vložili lastna sredstva inštituta." Koliko naj bi bil projekt vreden, Čepič ni znal točno ovrednotiti, povedal pa je, da sta vsak dan volilne kampanje s sodelavko približno po sedem ur motrila poročanje medijev. Opaženo sta potem seveda ustrezno znanstveno obdelala.

O ustreznosti znanstvenega dela raziskovalcev gotovo ne moremo dvomiti. Težava optimističnih znanstvenih ciljev v zvezi z merjenjem medijske poznosti, prisotnosti, novinarske naklonjenosti in ugotavljanjem obravnavanih predvolilnih tem, ni toliko v samaritanstvu nekega inštituta ali v razmeroma hitri znanstveni analizi, pač pa v samem izvajalcu raziskave. Alja je v nekaj tednih iz politike odšla v znanost, ki to politiko analizira, njeni podrejeni, oboroženi z znanstveno metodo, preučujejo tudi medijsko predvolilno podobo svoje direktorice. Preučujejo, kako so mediji sprejeli kandidatko-direktorico Brglezovo in kako se je kandidatka-direktorica Brglezova pojavljala v javnosti.

Znanstveni konflikt interesov? Na inštitutu to zanikajo. "S temi rezultati ne moremo vplivati na volilno kampanjo, glede na metodologijo dela pa bo vidno, da z izsledki ni mogoče manipulirati. Stvar je vseskozi preverljiva," pravi Čepič.

Če bi bil Inštitut za civilizacijo in kulturo v državni lasti ali če bi analizo naročila in plačala kaka vladna agencija, bi bilo merjenje lastne medijske pojavnosti in jasno tudi lastnega političnega vpliva oblika korupcije. Ker pa je Alja Brglez direktorica zasebnega zavoda, ji česa takega ne moremo očitati. Lahko pa zapišemo, da je z znanstveno analizo naredila veliko uslugo političnim strankam. Drugim, predvsem pa tisti, za katero je nastopala sama. Popovičeva Slovenija je naša bi morala za znanstveno utemeljeno raziskavo medijskih predvolilnih strategij plačati kar nekaj milijonov. Tokrat jo je dobila zastonj.