Častniki so namesto nadur ...

Pred časom smo pisali, da je kar nekaj slovenski častnikov tožilo ministrstvo za obrambo, ker so bili za opravljeno delo premalo plačani. Častniki so namreč dobivali samo 60 odstotkov plačila za tiste ure, ko so bili na straži ali ko so dežurali, saj naj bi bili v tem času samo v pripravljenosti za delo. Plačilo za nadure pa naj bi dobili ob ukrepanju, ko se kaj neprijetnega oziroma nezaželenega zgodi. Čeprav je bilo delo častnika vse neprijetnosti preprečiti. V primerih, ko nabornik pobegne iz vojašnice, ko se ga vojaki napijejo, ko vojak vojaka ustreli v prst, ko vojašnici ukradejo orožje, ko se nabornik ustreli, bi bili potemtakem tisti, ki svojega dela niso opravili dobro, celo nagrajeni. Vendar tudi to ni bilo tako. V vseh naštetih primeri so bili častniki klicani na disciplinsko odgovornost, od plačila nadur pa ni bilo nič.

Kako je bilo v konkretnih primerih s plačevanjem nadur in disciplinsko odgovornostjo, smo povprašali tudi tiskovnega predstavnika Slovenske vojske Simona Koreza. Korez se je kot ponavadi odgovorom izognil. Na konkretno vprašanje, ali je bil disciplinsko obravnavan poveljnik, ko se je zgodila kraja orožja v skladišču Roje, in ali je dobil plačane nadure, je odgovoril: "Iz vprašanja ni razvidno, za katerega poveljnike sprašujete in o kakšnih nadurah govorite." Kot da je bilo v vojašnici Roje orožje ukradeno večkrat. Sicer se ne bi čudili, je pa nenavadno, da je javnost izvedela samo za en primer. Naši neuradni viri pa pravijo, da so se poveljniki, ki so bili navzoči v času vseh teh nezgod, znašli v disciplinskem postopku, čeprav so bili le dežurni ali nadzorniki straže, ki so le čakali na delo, kot to trdijo nadrejeni. Arogantnost tiskovnega predstavnika Koreza pa je mogoče razumeti, saj njihovi razlagi sledi tudi sodišče, ki zavrača tožbe častnikov Slovenske vojske, češ da dežurstvo in straža pomenita utečeno in stalno funkcijo, ki se izvaja nepretrgoma in kot taka nima značaja dela prek polnega delovnega časa. Sodišče ni hotelo prisluhniti in se opredeliti niti do elaboratov in hišnih redov, ki so natančno določali, kaj vse mora častnik na dežurstvu ali straži početi. Seveda pa se postavlja vprašanje, ali sodišča sploh enakopravno obravnavajo vpletene strani, saj bi zmaga častnikov pomenila velik udarec za slovenski proračun. Zadeva se namreč vleče še iz časov, ko so bili v vojašnicah naborniki, častnikov pa je bilo premalo. Takrat so častniki delali po 300 ur na mesec in več. Ker pa so se neizplačane ure nabirale več let, so se nabrali milijonski zneski, če pa k temu dodamo še obresti, potem je bolj jasno, zakaj imajo častniki malo možnosti, da bi dosegli svojo pravico na slovenskih sodiščih. Kdor pa misli, da so slovenska sodišča neodvisna, naj si prebere Ruparjevo oprostilno sodbo.