Dolgotrajna denacionalizacija

Obrambni minister Karl Erjavec je v zadnjem desetletju zamenjal članstvo v kar petih političnih strankah. Zamenjal je tudi precej delovnih mest. Pred ministrovanjem je bil državni sekretar na ministrstvu za pravosodje, pred tem je delal v Uradu varuha človekovih pravic, še prej pa je bil sekretar za občo upravo v kranjskem izvršnem svetu. Do njegovega takratnega dela je zelo kritična Marija Rakovec iz Spodnjih Dupelj, ki je na "Erjavčev" sekretariat leta 1990 dvakrat vložila zahtevo za denacionalizacijo stanovanjske hiše s poslovnimi prostori, ki je do leta 1959 pripadala družini njenega soproga. Pozneje je iz časopisa izvedela, da ji je občina Kranj kot drugi prosilki v občini sklenila vrniti nacionalizirano premoženje. A odločbe o tem ni prejela. Zato se je oglasila pri sekretarju Erjavcu in ga vprašala, kje se je zapletlo.

Erjavec naj bi ji, kot pravi Rakovčeva, odgovoril, da odločba izvršnega sveta ne pomeni nič in da mora počakati, da bo sprejet zakon o denacionalizaciji, nato pa za premoženje zaprositi na osnovi zakona. To je pozneje tudi storila. "A tega mi sploh ne bi bilo treba storiti. V zapisniku 16. seje izvršnega sveta skupščine občine Kranj, ki je nastal 10. oktobra 1990 in sem ga našla šele veliko pozneje v denacionalizacijskem spisu, namreč jasno piše, da mi je občina Kranj sklenila vrniti nacionalizirane poslovne prostore," pravi Rakovčeva, ki Erjavcu zato očita, da jo je zavedel in ji nakopal visoke odvetniške stroške, zaradi dolgotrajnih postopkov pa je veliko škode nastalo tudi na samem poslopju.

Kako pa na očitke odgovarja minister Erjavec? Trdi, da je bil postopek v celoti izpeljan "v okviru zakonskih pristojnosti", trditev, da naj bi Rakovčevi povzročil dodatne odvetniške stroške, pa zavrača kot netočno in neresnično. Erjavec pravi, da je imel takrat pristojnost za odločanje o denacionalizaciji zgolj Republiški sekretariat za pravosodje, ki je Rakovčevi odgovoril že avgusta 1990, "in sicer ... da sprememba oziroma razveljavitev odločbe o nacionalizaciji ni mogoča, ker ni izpolnjen eden od zakonskih pogojev, to pa je bil, da bi moral biti njen mož še živ, ker je bilo v postopku nacionalizacije njemu odvzeto premoženje". Kot pravi Erjavec, je zato njegov sekretariat predlagal, da naj Občina Kranj kot lastnica premoženja poda soglasje za vrnitev nacionalizirane nepremičnine kar sami Rakovčevi. In to je občina tudi storila. Vendar pa Erjavec pravi, da premoženja Rakovčevi s tem še niso vrnili, temveč so izpolnili le enega od pogojev za denacionalizacijo na republiški ravni. Republiški sekretariat se z denacionalizacijo nato ni strinjal; ker pa je bil medtem sprejet zakon o denacionalizaciji, je sekretariat za urbanizem SO Kranj leta 1993 Rakovčevi izdal delno odločbo o vrnitvi nacionaliziranega premoženja. Del premoženja si Rakovčeva še vedno prizadeva dobiti nazaj, prav tako odškodnino za desetletje odvzeto premoženje.