Evrozmeda

Odgovor je ne. In vendar se je v preteklih tednih upravičeno zatreslo zaupanje v novo Evropo. Francoska vlada mora prevzeti velik del krivde za dramatično širitev protestov zaradi cene goriva v druge države, zaradi popuščanja, ki ga je hitro in strahopetno ponudila ribičem, kmetom in voznikom tovornjakov, ki so šli konec avgusta na ulice. A druge vlade so bile nerodne in neodločne pri svojem odzivu - tudi britanska, ki je prejšnji teden doživela kar najbolj moteče proteste.

Neposreden prepir v mnogih evropskih državah zadeva cene goriva in še posebej davke, zaradi katerih so v Evropi cene toliko višje kot v Ameriki. Do sedaj so se evropske vlade pametno upirale in niso hotele slediti francoskemu primeru obljubljanja pod pritiskom o zmanjšanju davkov na gorivo ali oprostitvi. A nobeni se ni posrečilo upravičiti svoje drže.

Argument o visokih davkih na gorivo, tako iz okoljevarstvenih kot energetskih razlogov, je močan. Pravzaprav je mogoče gospodarsko veliko bolj upravičeno trditi, da Amerika obdavčuje svoj bencin premalo, ne pa Evropa preveč. Pa tudi obremenitev potrošnikov ni premočna: celo v Veliki Britaniji, kjer so davki na gorivo najvišji v Evropi, so pravi stroški avtomobilizma preteklih 25 let ostajali bolj ali manj enaki.

Ko evropske vlade priznavajo, da bi se morala razprava osredotočiti na višino davkov na gorivo, tudi omogočajo, da se večji lopovi, naftni kartel OPEC, izognejo nadzoru - z velikimi naftnimi družbami, ki iščejo zatočišče v OPEC-u. Ironično je, da je eden od razlogov za visoke cene goriva v prvi vrsti ta, da bi zmanjšali njegovo porabo in spodbudili varovanje ter tako zmanjšali odvisnost od kartela.

Evropske vlade so morda dosegle politično sprejemljiv prag davkov na gorivo, morale pa bi bolj robustno odbijati zahteve po njihovem zmanjšanju, kot so jih. Sploh pa, zmanjšanju bi bilo sedaj treba še toliko bolj nasprotovati, ker se zahteve ne postavljajo v demokratični razpravi, pač na nezakonitih uličnih protestih. Kot se je Evropa že velikokrat in boleče podučila v preteklosti, popuščanje takemu vedenju vodi samo v spodbujanje.

Podoben neuspeh v komunikaciji in nagnjenje k zadregi pod pritiskom sta zaznamovala odnos evropskih politikov do šibkosti njihove enotne valute, evra. Prejšnji teden, ko so se razširili protesti zaradi cen goriva, je evro potonil v nove globine nasproti dolarju. Mnogi glasovi sedaj razglašajo, da je enotna valuta "neuspeh" in da so bolehna evropska gospodarstva obsojena na to, da bodo ostala zadaj, prehitela jih bo obujena Amerika - in ti ne prihajajo le iz vrst okorelih britanskih evroskeptikov. Nedavna anketa kaže, da je v Nemčiji podpora evru padla. Danski referendum o pridružitvi evru, ki bo ta mesec, je sedaj na nitki.

A dejstva govorijo proti evropesimistom. Šibkost valute precenjujejo. Še bolj pomembno pa je, da je napačno ocenjevati uspeh ali neuspeh samo na podlagi njegovega razmerja do dolarja. Kapitalski trgi so se evra lotili maščevalno: to je sedaj na primer izbirna valuta mnogih izdaj mednarodnih obveznic. Padec nasproti dolarju bo šele moral povzročiti kako opazno gospodarsko škodo. Prav nasprotno, pomagal je k vzponu evropskih gospodarstev, ki rastejo bolj energično, kot so v prejšnjih letih. Prav sedaj se zdi bolj verjetno, da bodo v naslednjem desetletju prehitela Združene države, ne pa ostala za njimi.

Evropski politiki radi krivijo medije ali trge, a v veliki meri bi morali kriviti sami sebe, ker so ustvarili pojem valute in celine v krizi. Na začetku jih je veliko preveč hvalilo napačno idejo - da je glavni pomen evra v tem, da bo tako močan, da bo lahko izzval ali celo podrl prevzetno ameriško valuto. To napako je potem dopolnil še neuspeh politikov, ki niso mogli govoriti enoglasno (ali pa sploh niso govorili) o vrednosti valute.

A pravi argument za evro je bil, da bo spodbudil gospodarsko rast tako, da bo sprožil nove sile konkurence po vsej Evropi, ta pa bi spodbudila več strukturnih reform na neučinkovitih trgih dela in proizvodov te celine. Ravno to se je dogajalo, čeprav počasi in z malo pompa. Tu so celo davčne reforme in davčna zmanjšanja, ki so bila do sedaj v veliki meri tabu, ker lahko ogrozijo evropski socialni model, s katerim se tako bahajo. Toda namesto, da bi iz teh strukturnih reform naredili vrlino, se evropski politični voditelji raje pretvarjajo, da jih ni - čeprav bo verjetno prav zaradi njih enotna evropska valuta spet dobila svojo vitalnost.

Krivda na kratko ni v evropskih gospodarstvih, ki delajo dobro, niti ne v poslu, ki je bolj konkurenčen, kot je bil v preteklih letih, niti v delavcih, katerih produktivnost bo ujela ameriško. V glavnem je v politikih, ki so volivcem nesposobni razložiti svojo (v glavnem razumno) politiko in se niso pripravljeni učinkovito spopasti z zastraševanjem uličnih demonstrantov. Če pomislimo, ni čudno, da je zaupanje v Evropo na takih majavih nogah.

London 2000