Desetletje ene Nemčije

Sreča v nasprotju s starim pregovorom ne ljubi vedno pogumnih, a odločitev Helmuta Kohla, da stori vse, kar je v njegovi moči, da združi oba dela svoje razdeljene domovine, je bila v veliki meri upravičena. Deset let kasneje je kljub stroškom, pritožbam in zapletom ter kljub Kohlovemu padcu v nemilost, ki s tem ni prav nič povezan, nemška združitev izjemno uspešno dejanje. Večina strahov, ki so jo spremljali, se je izkazala za neutemeljene. Prav zares se spričo lahkote, s katero je Nemška demokratična republika neobjokovano zdrsnila v zgodovino, združitev obeh držav ni zazdela le naravna, pač pa tudi neogibna. Morda je bila naravna, ni pa bila neogibna. Zatorej še enkrat čestitke Kohlu. Toda, ali so se njegovi kritiki popolnoma zmotili?

Trdoživi bodo trdili, da je še prezgodaj, in prav imajo, ko poudarjajo, da je združitev še vedno nepopolna. Trajalo bo dvajset ali trideset let, preden se bodo vzhodnjaki počutili popolnoma udobno v kapitalistični družbi in preden jih bodo zahodnjaki popolnoma sprejeli. Medtem nastaja nova država: Zahod je združitev očitno preoblikovala veliko manj kot Vzhod, ni pa ostal nespremenjen in tudi ne bo.

Kritiki pa se ne bojijo nove Nemčije, pač pa stare. Štiri desetletja se je "nemški problem" - kako se spopasti z državo, ki je premočna za udobje svojih sosed in ne dovolj močna, da bi jim zavladala - reševal z delitvijo. Nato je leta 1989 padel berlinski zid in Kohl je tu videl svojo priložnost. Francija pod Fran''oisom Mitterrandom in Velika Britanija pod Margaret Thatcher sta osupnili. Združena Nemčija, je kasneje zapisala lady Thatcher, se je zdela "preprosto prevelika in preveč močna".

Nenavadno, a tudi Kohl je imel podobne skrbi: svojim rojakom ni popolnoma zaupal in morda jim še vedno ne. Zato je bil vedno tako zagret za Nemčijo v Evropski uniji. Ko je Mitterrand videl, da združitve ni mogoče zaustaviti, se je zadovoljil z isto rešitvijo, ki jo je uveljavil preko pritiskov v smeri evropske gospodarske in denarne zveze - ta shema pa ni ugajala lady Thatcherjevi. Predsednik George Bush je bil edini zahodni voditelj, ki se je zavzel za združitev.

Danes so strahovi o prevzetni Nemčiji videti neutemeljeni. V preteklih desetih letih niso imele njene sosede, pa najsi bodo zahodne ali vzhodne, nobenega razloga za skrb o ostrih nemških komolcih. Drži, da je šla Nemčija v vojno - lani proti Srbom - a na način, ki si ga v času hladne vojne ne bi bilo mogoče zamisliti. To podjetje je bilo del Natove bombne kampanje za konec grozodejstev na Kosovu in zahodne zaveznice so temu lahko samo ploskale. Podpiralo jo je celo veliko vzhodnih.

Dandanes je Nemčija nedvomno bolj samozavestna, čeprav ni bilo nikoli primerno misliti o njej kot o ponižni deželi, ki pleše na glasbo svojih zaveznic in deluje proti svojim interesom. V povojnih razmerah je bila Zahodna Nemčija ohromela država, kjer so imele okupacijske sile zaveznic vrhovno avtoriteto in kjer je poraženo ljudstvo zakopalo svojo sramoto v trdo delo in se je le malo zanimalo za spore v tujini. Volivci, ki so imeli nekatere izvrstne voditelje, ki so si prizadevali za dosego konsenza, so se zdeli srečni. V nekem nepozornem trenutku je Kohl dejal, da so bile vse najpomembnejše "eksistencialne" odločitve nemške vlade po vojni sprejete proti volji večine ljudstva: ponovna oborožitev Bundeswehra, pridružitev Natu, vzpostavitev evropskega monetarnega sistema, sprejem ameriških izstrelkov v osemdesetih letih (čeprav je temu verjetno nasprotovala samo kričava manjšina), pridružitev evru.

Morda se je to obdobje sedaj končalo. Morda se je tudi ljubezenska zveza z Evropo nekoliko ohladila. Padajoči evro zbuja malo naklonjenosti. Še bolj resno je to, da je pripravljenost pozdraviti nove članice v Evropski uniji, negotova. Pred desetimi leti so se bali, da bo selitev prestolnice iz Bonna, ki je uro vožnje od Bruslja, v Berlin, ki je uro vožnje od Poljske, preusmerila pozornost naroda preveč na Vzhod. Danes se bojijo - neupravičeno, a precej močno - da bi bila Nemčija zaradi širitve Unije na Vzhod preplavljena s poceni delovno silo in kriminalci. Günther Verheugen, komisar Unije za širitev in tudi sam Nemec, je celo obžaloval, da o tem vprašanju niso razpisali referenduma. Sedaj se govori o ustavnem dopolnilu, ki bi dopuščal plebiscit - kar je bilo doslej sumljivo, ker je to izkoriščal Hitler.

Tako se Nemčija res spreminja, deloma zato, ker je zvezna republika sedaj stara 51 let in jo vodijo ljudje, med njimi je tudi kancler Gerhard Schröder, ki so premladi, da bi se neposredno čutili krive zaradi vojne, deloma zaradi združitve. Zahod je spremenil Vzhod, a Vzhod je tudi vplival na Zahod. Veliko sprememb v nemški družbi se je bodisi začelo na Vzhodu bodisi jih je pospešila združitev: bolj liberalni odnos do zaposlenih žensk, daljši delovni čas trgovin, pogajanja o plačah na ravni posamezne družbe in ne na ravni industrije in tako naprej. Še bolj pomembna za nemške sosede pa bo njena drža v tujini. Ta bo, kot so se bali nekateri dvomljivci, nekoliko ostrejša, nekoliko manj popustljiva, nekoliko silnejša - prav tako kot Kohl pred desetletjem. Končni učinek danes je bolj samozavestna država, taka, o kateri ne gre skrbeti, ki pa jo je prav gotovo treba upoštevati.

London 2000