Ali bo Evropa krščanska ali pa je ne bo

Ko je predsednik vlade Anton Rop obiskal Sveti sedež, da bi vatikanskemu državnemu tajništvi predal ratificirano dokumentacijo o vatikansko-slovenskem meddržavnem sporazumu, je beseda nanesla tudi na pisanje evropske ustavne pogodbe. Sogovornike iz Svetega sedeža je še zlasti zanimalo, kaj si Slovenija misli o preambuli nastajajoče evropske ustave. Ali se Slovenija strinja, da bi bilo v preambuli omenjeno krščanstvo? Predsednik vlade je odgovoril, da so za Slovenijo v tem trenutku nekatera vprašanja bistveno bolj pomembna. Dodal pa je, da Slovenija omembi krščanskih korenin v ustavi ne nasprotuje.

Teden dni po obisku predsednika vlade v Vatikanu je slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel predaval domačim novinarjem. Stališče, ki ga je predstavil zunanji minister, se v odtenku razlikuje od onega, ki ga je predsednik vlade predstavil Svetemu sedežu. Zunanji minister je naštel države, ki so se v posebnem pismu zavzele, da bi v preambuli omenili pomen krščanske dediščine, ob tem pa je dejal, da je Slovenija zadovoljna z besedilom preambule, ki ga je oblikovala konvencija.

Razlika med stališčem, ki ga je predsednik vlade Rop predstavil vatikanskim sogovornikom, ter stališčem, ki ga je zunanji minister predstavil novinarjem, je sicer mikroskopska. Zunanji minister je zadovoljen s sedanjo verzijo, predsednik vlade pa sporoča, da Slovenija ne bi delala problemov, če bi krščansko dediščino v ustavno preambulo vendarle zapisali. Stališče predsednika in zunanjega ministra bi lahko tudi sintetizirali. Slovenija je zadovoljna s sedanjim besedilom preambule, če pa bi v besedilu omenili tudi krščanstvo, ne bi protestirali.

In kakšno je trenutno kompromisno besedilo? Govori o kulturni, verski in humanistični tradiciji Evrope. Te vrednote so prisotne v evropski dediščini, ta pa je v življenje družbe vtkala spoznanje o osrednji vlogi posameznika. Nadaljevanje govori o spoštovanju prava, miru solidarnosti ter drugič imenitnih konceptih, ki naj bi krojili evropsko prihodnost.

Ustava in Marijino Celje

Medtem ko je predsednik slovenske vlade do Svetega sedeža odnesel vatikansko-slovenski sporazum, je predsednik irske vlade Bertie Ahern letal od prestolnice do prestolnice (pri nas pa se je ustavil na Brdu pri Kranju, ker je to pač bližje letališču) ter preverjal, kako bi lahko izgledalo kompromisno ustavno besedilo. Sodeč po tistem, kar je Ahern povedal po sestanku s predsednikom slovenske vlade, se z vprašanjem, ali ima Evropa krščanske korenine, nista ukvarjala. Bolj so ju zanimali mehanizmi delovanja evropskih institucij. Ko smo ravno pri Ircih - Irska je ena od držav, ki se je najbolj zavzemala, da bi v ustavni preambuli omenili krščanske korenine. In irskim menihi so bili tisti, ki so se nekoč v davnini, okoli leta 753, v teh krajih začeli ukvarjati s pokristjanjevanjem. Funkcijo irskih menihov danes opravljajo drugi. Papež Janez Pavel 2. svoj pontifikat gradi na politiki reevangelizacije. In medtem ko v višavah letajo predsedniška letala in preverjajo, ali bi lahko v preambuli ustave omenili krščanske korenine, se na tleh odvijal relativno množično gibanje, ki ima soroden cilj. "Kristus, upanje Evrope," je bilo geslo množičnega romarskega shoda srednjeevropskih vernikov, ki so se na binkoštno nedeljo zbrali v Marijinem Celju, avstrijski romarski točki. Sporočilo romarjev je bilo jasno: pripravljeni smo graditi skupni evropski dom. Poznamo težave Evrope. Majhno število otrok v naših deželah je ena največjih težav v Evropi. Imamo načrt za rešitev trenutnih težav. Naše merilo je evangelij. Boljša Evropa ne more nastati brez kristjanov ali celo proti njihovi volji. Evropa brez Kristusa ne more postati boljša. Evropa bo blagoslovljena le, če bo tukaj veliko ljudi, ki skupaj in tudi posamezno molijo in s tem dajejo Bogu odgovor hvale, zahvale in prošnje na besedo. Sporočilo romarjev ustavne diskusije sicer ni omenjalo. Hkrati pa je množičen shod ustavno debato postavljal v nek okvir. Hej, tukaj smo, Hej, tukaj smo, mimo nas politiki ne morejo. Množica romarjev iz srednjeevropskih držav je bila impozantna, skoraj stotisočglava. Ni pa bila neponovljivo orjaška. V Avstriji se podobne množice zberejo, ko naokoli pride formula 1. Ali pa Rolling Stonesi. Kult učinkovitega trošenja bencina sicer ne predstavlja vrednostnih korenin današnje Evrope. Vendar je kult trošenja bencina in brzine realno obstoječe dejstvo. Stonesi se ne morejo sklicevati na "zgodovinsko resnico", da njihovo izročilo predstavlja vrednostne korenine kontinenta. Vendar kamniti svet Rolling Stonesov itak ni namenjen temu, da bo na njem karkoli pognalo korenine. Kljub temu pa je misel I can't get no satisfaction eno od vodil zadnjih generacij. Bi ta misel sodila v preambulo? Zgolj razširjenost misli za pravno kodifikacijo najbrž ni dovolj.

Škofje o volitvah

Še en razlog je, zaradi katerega verzi Rolling Stonesov ne bo prišla v preambulo ustave. Stonesi sicer imajo svoje romarje in založnike, nimajo pa široko razpredene hierarhije, ki bi se sistematično ukvarjala s pravno kodifikacijo njihovih stališč. Katoliška cerkev pa to hierarhijo ima. In ob volitvah v evropskih parlament išče mehanizme, ki bi zagotovili, da bi se stališča RKC prenesla v pravno obrazce. "Kot kristjanom nam je človeško življenje sveto in nedotakljivo od spočetja do naravne smrti," pravi predvolilna izjava Komisije škofovskih konferenc Evropske unije (KŠK EU) in svetuje, naj volilno telo, ko se bo odločalo, koga podpreti na evropskih vlitvah, tudi vprašanje splava vzame kot enega od kriterijev pri odločanju. "Ali bo Evropski parlament, čeprav nima pristojnosti, da bi odločal o vprašanjih, kot sta splav in evtanazija, spodbujal spoštovanje človeškega življenja na vseh ravneh in ga zagotavljal tudi pri dodeljevanju denarnih sredstev za znanstvene raziskave?" KŠK EU občinstvu ponuja ducat opornih točk, ob pomoči katerih naj si ustvarijo mnenje o kandidatih. V resnici gre za pomenljive in pomembne oporne točke. Recimo: KŠK EU se izrecno zavzema za varstvo okolja. Izrecno se zavzema za sprejemanje tujcev: "Jezus nam daje zgled, kako v našo družbo sprejeti tujce. Ali bo Evropska unija v času, ko razvija skupno politiko o azilu in imigraciji, nadaljevala z zavzetostjo svojih predhodnikov in zagotovila humano in pravično obravnavo pribežnikov in priseljencev?" Govori o miru, svobodi, varnosti in strahu pred terorizmom, pa tudi o nujnostjo varovanja človekovih pravic. Ali kandidati podpirajo načela mednarodnega prava in mirnega reševanje sporov? Ali kandidati vedo, da je potrebno iskati korenine terorizma? Se kandidati zavzemajo za dialog med religijami, civilno družbo in politiko? Bodo kandidati prispevali k dostojanstvo prebivalcev držav v razvoju? Kaj bo z revnimi?

Kakšen bi bil torej idealni kandidat? Idealen kandidat bi se zavzemal za spoštovanje mednarodnega prava, za pravice revnih in tujcev, za dialog med religijami, za poglobljeno iskanje korenin terorizma, za spoštovanje človekovih pravic in varstvo okolja. Podpiral bi družino, kulturo, znanje. Bil bi za solidarnost, nekoliko skeptičen naj bi bil do globalizacije. Hkrati pa bi se idealen kandidat zavzemal za svetost ter za nedotakljivost življenja od spočetja do smrti. Bil bi proti splavu. Bil bi proti evtanaziji. In nenazadnje: kandidat naj bi se zavzemal za to, da bi se preambula nastajajoče evropske ustavne jasno sklicevala na evropsko krščansko dediščino. Prva in zadnja točka izjave KŠK EU sta na nek način najbolj pomenljivi. Če deset točk izjave govori o solidarnosti, okolju, revščini in dialogu, s prvo in zadnjo točko - nasprotovanjem splavu ter zavzemanjem za to, da bi krščanstvo vendarle prišlo v preambulo ustave - postavlja okvir.

Vojska je vrgla fašistični režim

Ali omemba krščanstva resnično sodi v preambulo evropske ustavne pogodbe? Kaj navadno piše v preambulah? Slovenska ustava v preambuli omenja človekove pravice, pravico do samoodločbe ter večstoletni boj za narodno osvoboditev. Poljska ustava v preambuli omenja tiste, ki verujejo v Boga kot vir resnice, pravice, dobrote ter lepote, ter one, ki ne verujejo, a spoštujejo univerzalne vrednote. Nemška ustava se začne z besedami: "Zavedajoč se odgovornosti pred Bogom in ljudmi ..." ter obljublja zavzemanje za svetovni mir. Francoska ustava se v preambuli sklicuje na geslo francoske revolucije, torej na enakost, svobodo in bratstvo. Čehi v preambuli govorijo o obnovljeni neodvisnosti, naslanjanju na tradicijo češke državotvornosti, človekovi časti, svobodi, demokraciji, človekovih pravicah, civilni družbi, varovanju in razvijanju kulturnih, materialnih ter duhovnih dobrin. Španska ustava govori o pravici, svobodi in varnosti, pravični socialni in gospodarski ureditvi, vladavini prava, ljudski volji ter človekovih pravicah. Portugalska ustava pa se začne s podatkom, da je vojska aprila 1974 vrgla fašistični režim in da je revolucija ponovno vzpostavila človekove pravice ter svobodo.

Preambule so v resnici nenavaden cvetober. Boga najdemo tam, kjer ga ne pričakujemo, denimo pri Nemcih. Pri zahodnih sosedih v prvem členu piše: Italija je demokratična republika, temelječa na delu. Tudi osnutki evropske ustavne pogodbe so pravi katalog idej, s čim bi veljalo začeti evropsko ustavno besedilo. Kaj je temelj? Antika? Renesansa? Boj proti totalitarizmom? Morda razsvetljenstvo? Nekaj časa je veljalo, naj bo v preambulo evropske ustave zapisano razsvetljenstvo. In če na idejo, da je temelj evropske civilizacije razsvetljenstvo, gledamo skozi optiko katoliške cerkve, gre za nevzdržno domislico. Pač, razsvetljenstvo in krščanstvo sta dve evropski zgodbi, ki sta med seboj sprti.

Listanje po preambulah pokaže, da v uvodni stavek sodi tista misel, ki jo brani večja in predvsem bolje organizirana množica. V preambulo lahko sodi tudi hvalospev vojski, da je ta zrušila fašiste.

In krščanstvo? Zdi se, da imajo podporniki ideje, da mora krščanstvo nastopati v uvodu ustave, težavo. Nekako takrat, ko so izbruhnili Rolling Stonesi, je Vatikan začel s politiko, imenovano "aggiornamento", "posodobitev". Politika posodobitve, lansirana okoli leta 1965, naj bi dve tisočletji staro institucijo pripravila na tretje tisočletje. Vendar je poljski papež od politike posodobitve odstopil in orjaško institucijo obrnil v drugo smer, v smer konservativne reevangelizacije. S to politiko je v nekaterih državah uspel. Denimo v delu vzhodne Evrope. V večini zahodnoevropskih držav pa ni uspel. Zahod je čakal na posodobitev. In ta ni prišla.