Francoska revolucija

Po dveh dneh uporov se zdi, da se končno vzpostavlja sicer krhek mir. Reportaža iz Clichy-sous-Boisa, kjer se je vse začelo ...

Krik prereže temo: "Jebem ti mater, kaj delaš tukaj?" Skupina mladih pred blokom je zagledala fotoaparat. V prvem nadstropju so zapahnjena okna stanovanja staršev Bouna Traoreja, enega od fantov, ki ga je 27. oktobra v transformatorju EDF ubila elektrika, ko se je vanj skupaj s prijateljem skril pred policijo, ki ju je zasledovala. Družina je odšla na Mali, da ga pokoplje. Poskus poizvedovanja, toda neki fant se približa in povzdigne glas: "Nič fotografiranja. Imaš dve minuti, da zgineš."

Ni videti, da bi se šalil, napetost na parkirišču nakupovalnega centra, kjer se zbirajo, narašča. Nima smisla vztrajati. Kljub temu da so bili nekateri fantje v naselju Chene pointu (Špičasti hrast) zadnja dva dneva pripravljeni sodelovati, lahko vsak hip spet poči. Kamere in fotoaparati hitro zbudijo jezo. Mladi ne marajo novinarjev, ker menijo, da ponarejajo resnico in pridejo le takrat, ko gre že vse narobe, potem pa nanje takoj spet pozabijo. "Izgubili so zaupanje," potrdi Mehdi, posrednik, ki si, odkar so izbruhnili nemiri, prizadeva skupaj z razgrajači in člani organizacij vnesti mir v to predmestje, ki je zagorelo 27. oktobra.

Večdnevni spopadi s policijo, požigi avtomobilov, pravi prizori civilne vojne. Iz predmestja Špičastih hrastov, kjer se je vse skupaj začelo, se je nasilje razširilo kot blisk, in to s hitrostjo, ki je vse presenetila. Za začetek v Seine-St Denis, zloglasni predel na severu Pariza, ki je znan tudi kot "Devet tri", po številki, ki ga ta ima departma. Nato po vseh predmestjih Pariza in večjih francoskih mestih, kot so Lyon, Lille, Metz, Nancy, Rennes, Caen, Le Havre, Marseille, Toulouse, Narbonne ...

Gasilci, ki pridejo gasit požare, so napadeni s kamenjem, avtobusi zaseženi, invalidka v avtobusu polita z bencinom, trinajstmesečni dojenček je poškodovan s kamnom, šestdesetletni moški, ki je hotel pogasiti požar v svojem smetnjaku, je divje napaden. Po nekaj dneh kome umre. Šole, športni centri, vse gori ...

Ko se 8. novembra razmere končno začnejo umirjati, se ministrski predsednik Dominique de Villepin odloči odrediti policijsko uro. Izredni ukrepi, a slabo izvajani. V Clichy-sous-Bois pride policija poredko in razmere so napete. Očitno vlada noče prilivati olja na ogenj, ki že počasi ugaša.

Vzrok za to, kar nekateri v predmestju imenujejo "cunami mestnega nasilja", je tragična nesreča. 27. oktobra Bouna Traoreja (15 let) in Zyeda Bena (17 let) v transformatorju EDF ubije elektrika. Tja sta se skrila pred policijsko kontrolo. Od tu ima zgodba več različic. Po policijskih trditvah ju niso zasledovali, kar pa je v nasprotju z besedami Muhittina Altuna, tretjega mladeniča, ki ga je oplazil električni tok, a mu je kljub temu uspelo pobegniti. Na bolniški postelji je izjavil, da so se vračali domov z nogometne tekme v sosednjem predmestju Livry-Gargan, ko jih je pričela zasledovati policija. Poteka preiskava, ki naj bi odkrila podrobne okoliščine nesreče in vpletenost policije.

Istega večera v naselju izbruhnejo izgredi. Izjave notranjega ministra Nicolasa Sarkozyja, ki zatrjuje, da "policija ni fizično preganjala mladeničev", razvnamejo jezo v predmestjih. V noči z 28. na 29. november 400 mladih več kot dve uri napada tristo policistov v Clichyju in v sosednjem mestu Montfermeil. V nedeljo, 30., zjutraj plin iz granate vdre v mošejo. Ali je granata priletela v mošejo iz policijskih rok ali iz rok izgrednikov - mnenja o tem so različna. Policijske preiskave poskušajo dokazati, da je granata eksplodirala zunaj in da je v mošejo prišel le plin.

Čez teden se spopadi v Clichy-sous-Boisu umirijo, eksplozije pa se nadaljujejo v drugih predmestjih. V nedeljo, 6. novembra, zjutraj prebivalci osupli odkrijejo tamkajšnjo telovadnico v plamenih. "Prejšnji večer okrog polnoči sem se peš vračal iz službe, ker avtobusi niso vozili," pripoveduje Lamine, oče dečka in deklice. "Vse je bilo mirno in ulice so bile prazne. Šok je bil še večji, ko smo zagledali telovadnico v ruševinah, iz katerih se je še kadilo. Svojega sina bi moral peljati na tekmovanje v taekwondoju, oči so mi zalile solze."

Mladi udeleženci nemirov, ki postavajo na parkirišču ob izhodu iz nakupovalnega centra, kot večina tukajšnjih prebivalcev, menijo, da je nemogoče, da je za požar odgovoren prebivalec mesteca. "To je bila edina dobra stvar tukaj," nam naslonjen na avtomobil zaupa Karim, mladi mož pri petindvajsetih. "Vsi mulci hodijo tja na različne športe, moj brat, ki ima sedem let, je treniral boks. Ko je izvedel za to, je rekel: `To je zaradi Sarkozyja!' " Telovadnica - eden od profesorjev telovadbe je dejal, da jo je čakal petindvajset let - je bila ponos mesta. Zadnjih pet let je bilo v njej vse več različnih treningov in tekmovanj. V glavah se zlahka porodi ideja, da naj bi krivci prišli od drugod, govorice pa se hitro širijo. Nekateri menijo, da so bili to ljudje, ki naj ne bi hoteli, da se položaj umiri, zato da bi lahko obtožili mladce iz predmestij in spodbujali teorije skrajne desnice. Po mnenju drugih so bili to islamisti, skrajni levičarji ali pa čisto preprosto mladi iz sosednjega naselja. Na občini pa povedo, da ne gre za neizkušene mladoletnike: “To so storili profesionalci. Vrata so razbili z vozilom izbijačem, nato so zavili na levo in vozilo peljali naravnost na blazine, tja, kjer bi najhitreje zagorelo.” Vstop v telovadnico je zdaj prepovedan, tja sme le policija, ki vodi preiskavo.

Izgredniki trdijo, da je za izbruh nasilja odgovoren Nicolas Sarkozy s svojim prenapihnjenim besednjakom, prenagljenimi izjavami, ki jih daje, še preden so znani izsledki preiskave o odgovornosti policije. Tisti, ki je obljubil, da “se bo znebil drhali” in da bo naselje La Courneuve “očistil s strojnim čistilom”, tu ni ravno priljubljen. “Svoja usta bi moral strojno očistiti, preden reče kaj takega,” je ironičen Karim, “Francija danes gori zaradi njega.” Prijatelji mu pritrjujejo.

So mladi iz Clichyja presenečeni nad obsegom nemirov? "Za nas je to, kar smo storili, normalno, imamo razlog," trdi Moussa, štirinajstletni deček. "To smo storili iz maščevanja. Pri drugih, iz okoliških naselij, pa gre samo za tekmovanje. Mi zažgemo petnajst avtomobilov, oni jih bodo dvajset, na drugi strani pa petindvajset ..." So bili v nočeh izgredov zunaj? "Da," odgovorijo fantje, ki omahujejo pri odgovoru na vprašanje, kaj so zares počeli. "Seveda," odgovarjajo večji, "a predvsem smo gledali, razbijali so mlajši. Tisti, ki so jih aretirali, so tako kot mi samo stali ob strani in niso poskušali bežati."

Če povzamemo, vsi so le gledali ... Od mnogih pa slišimo, da so bili pogosto najbolj agresivni in povsem podivjani najmlajši.

V nekaterih mestih so bili določena dejanja izvedena skoraj vojaško, kot priča neki gasilec iz Grignyja, v l'Esonnu, kjer je naselje Grande borne znano kot eno "najtežavnejših" v pariškem območju. Policisti BAC-a (protikriminalne brigade) in ljudje iz CRS-ja (Compagnies Republicaines de Securite) so padli v pravo zasedo, šestdeset proti dvestotim. Past, iz katere so se reševali ure in ure. "Z vrha vojašnice smo lahko videli, kaj se je dogajalo. Policisti so bili ujeti v četrti ob Route Nationale 445. Dva visoka črnca, zelo samozavestna, sta dajala navodila po svojih mobilnih telefonih. Napadalci so napadali v valovih. Ko je ena skupina prenehala napadati policiste, so jih pobrali avtomobili z oranžnimi lučmi in akcijo je začela naslednja skupina. Videli smo tri posameznike, ki so izvlekli puške in začeli streljati na policiste." Trideset policistov je ranjenih, od teh dva kar hudo, v nogo in vrat. Težko je razlikovati med spontanim uporom in manipulacijo.

Kljub vsemu je očitno, da je bila smrt obeh fantov le iskra, ki je že dolgo tlela. "To se je moralo zgoditi, že dolgo se je kuhalo, bilo je le še vprašanje časa." Občutek zapostavljenosti na obrobjih mest, žrtve nasilja in diskriminacije pri zaposlovanju in nastanitvah so najpogostejši argumenti v pogovorih o teh dogodkih. Ampak bolj kot vse to je žgoč odnos s policijo: "Odkar je Sarko dal pooblastilo policajem, nas vsak dan spravljajo na rob." Pritisk bližnje policije, ki je podnevi patruljirala zato, da bi vzpostavila boljše odnose s prebivalci in da je ti ne bi poznali le po represiji, je povzročila veliko nezadovoljstvo. "Kakorkoli, te policije nismo nikoli opazili. Včasih je vedno starejši policaj hodil naokoli z mlajšimi. Sedaj pa so to mulci, ki so komaj prišli iz šole in se grdo vedejo do nas in mislijo, da jim je vse dovoljeno."

Vsak ima svojo zgodbo, neupravičeno policijsko ustavljanje ali primer, ko so ga žalili ali tepli. Vseh teh dogodkov ni mogoče preverjati, zgodbe pa pričajo o neverjetnem sovraštvu med mladimi in policijo. "V vsakem primeru," so besede nekega mladeniča, "ne bo miru, dokler ne bo ubit vsaj en policaj." Samir, tridesetletni smetar, ki zaradi prenizke plače še vedno živi pri starših, pravi: "To se bo nadaljevalo. Veliki so se dogovorili: vse bo odvisno od sodbe glede smrti obeh fantov. In takrat bo šele izbruhnilo."

Vendar pa v nekaterih obnašanje mladih zbuja ogorčenje. Na poti iz nakupovalnega centra mimo požgane telovadnice Sebastien zatrjuje: "Želel bi, da ti, ki to počnejo, plačajo za to, da povrnejo škodo ljudem, ki so delali za te avtomobile in ki so jih zjutraj našli zažgane." Domov se vrača s svojo ženo Magali in njuno malo hčerkico. Prihaja iz Magreba. "Nisem ravno svetle polti, ampak ta še ni jamstvo za uspeh. Pri petnajstih sem začel kot strežnik, potem kot gasilec pri pariški gasilski zvezi, danes delam kot varnostnik. Ko sem bil otrok, me je mati udarila s kuhalnico, če nisem ubogal."

Izguba orientacije in avtoritete, starši, ki ne zmorejo več nadzorovati svojih otrok in jim pustijo ostajati ponoči zunaj, so nekateri od razlogov, ki so Dominiqua de Villepina prisilili v uvedbo policijske ure.

Uspehi, ljudje, ki jim uspe, so v teh predmestjih. Potenciali energije so tam. Lahko govorimo o "generaciji žrtev", a lahko tudi rečemo, da bi bila ta energija, pravilno usmerjena, močan motor. Poskuša se vzpostaviti mir, pomiriti prestrašene, katerih življenje v predmestjih je postalo pekel, potolažiti otroke, ki so bili cele noči priče prizorom strašnega nasilja.

Nekateri pa si želijo, da se situacija poslabša. Padec francoskega sistema bi bil za mnoge dobra priložnost. Turčija, užaljena, ker je bila onemogočena pri svojih poskusih priključitve Evropski uniji, Franciji privošči te dogodke. "Turški novinarji so bili razočarani, ker se je situacija umirila," pripoveduje neki mladenič. "Hoteli so nam dati 100 evrov, da bi zažgali avto in se pretvarjali, da smo vodje tolpe. Eden od nas je skoraj pristal, a ga je prehitela policija, ki je prišla na kontrolo."

Trenutno se zdi, da se je situacija umirila, v Clichy-sous-Boisu in drugje. Ampak korenine zla so globoke. Vse se lahko začne znova. Nismo verjeli, da smo sedeli na sodu smodniku. Zdaj to vemo.