afera sova / Slovenski vudu

Afera SOVA je film, ki se snema sam od sebe. Ali bolje rečeno, afera SOVA izgleda tako, kot da jo režirajo filmi. Zgodila se je, še preden se je zgodila - v filmih. Ne pozabite, afera SOVA je najprej izgledala kot rimejk Vseh predsednikovih mož, filma, ki popisuje afero Watergate, rani grob ameriškega predsednika Nixona, znanega po tem, da prisluškoval opoziciji. Leta 1972 so njegove plačance, takoimenovane "Vodovodarje", zasačili pri vlomu v predvolilni štab demokratske stranke, baziran v washingtonskem kompleksu Watergate. Jasno, to se je zgodilo pred volitvami. Vse se je torej začelo z navidez nedolžnim, nepomembnim vlomom.

Tudi afera se je začela z vlomom - okej, z "vlomom" v SOVO. Vlada je tja poslala svojo tajno posebno komisijo. Ne, vlada ni sklicala tiskovne konference in sporočila: v SOVO smo poslali posebno komisijo! In tudi Richard Nixon ni sklical tiskovne konference in sporočil: V predvolilni štab demokratske stranke sem poslal posebno komisijo! Morali so ga zasačiti - in tajni vlom je postal afera šele, ko so ga pograbili mediji. Tudi tajni "vlom" v SOVO je postal afera šele, ko so ga pograbili mediji. Najbolj slavna replika iz filma Vsi predsednikovi možje se glasi: "Follow the money!" Sinhronizirano v slovenščino: Sledi denarju! Ta stavek, ki ga v filmu izreče "Globoko grlo", je povsem filmski - v knjigi, ki sta jo napisala Bob Woodward in Carl Bernstein, reporterja časopisa Washington Post, in po kateri so posneli film, ga namreč ni. Izmislil si ga je scenarist. Bil je čista izmišljotina, toda ironično - ta fraza je potem postala iztočnica mnogih resničnih afer, tudi afere SOVA, le da se je v našem primeru prilepila na 219.163 tolarjev, na tisto famozno letalsko karto za indijskega zdravilca Sadananda. Money je pripeljal do letalske karte, letalska karta je pripeljala do Valentine Flander, Valentina Flander je pripeljala do indijskega zdravilca, indijski zdravilec je pripeljal do predsednika Drnovška. Po scenariju. Samo po sebi se razume, da je na mizo padlo tudi vprašanje, "Kaj je predsednik vedel in kdaj je to izvedel," ki so ga lansirali Vsi predsednikovi možje in ki je kmalu postalo ključno vprašanje vseh velikih afer. Toda tu je potem prišlo do tipične slovenske šlamparije - in Vsi predsednikovi možje so mutirali v slovenski film.

Vlada je namreč na svoje veliko presenečenje - in verjetno tudi na veliko presenečenje svojih merilcev javnomnenjskega odziva na uvodne kadre Vseh predsednikovih mož - ugotovila, da se je pri likih uštela, da jih ni dovolj dobro razvila, da jih je preslabo konstruirala, da niso bili dovolj prepričljivi. Še huje: vlada je ugotovila, da je like prepričljivo le zamešala. Specifično: vlada je sebe postavila v vlogo Boba Woodwarda in Carla Bernsteina, huh, raziskovalnih novinarjev (to, da je prevzela in prepakirala medije, ji ni dovolj, ampak hoče novinarje dobesedno zamenjati), Janezu Drnovšku pa je namenila vlogo Richarda Nixona. Toda šit: vlada ugotovi, da je zamočila - da Drnovšek ni Nixon. Ali bolje rečeno: da Drnovška Sloveniji ne bo mogla prodati kot Nixona. Aha, so si namreč rekli ljudje, vlada ves ta cirkus zganja zaradi letalske karte, s katero so skušali predsedniku Drnovšku rešiti življenje. Bojni krik "Follow the money", ki je obljubljal obračun s slovenskim Nixonom, se je končal pri fatalni bolezni slovenskega predsednika - in pri indijskem posebnežu, ki je hotel predsedniku pomagati. Kar je seveda nerodno: preveč Slovencev je posebnežev, preveč Slovencev fascinirajo indijski ali pa drugi vzhodnjaški posebneži, preveč Slovencev tripa na new-age, preveč Slovencev verjame v reči, kot so "duhovna rast", preveč Slovencev nemočno gleda agonične, fatalne bolezni svojih bližnjih, preveč Slovencev nemočno gleda brezčutno privatizacijo vse bolj brezosebnega slovenskega zdravstva, preveč Slovencev rešitev išče pri zdravilcih, preveč Slovencev ne trpi šikaniranja alternativne medicine, preveč Slovencev spoštuje tudi najbolj obupane poskuse bolnikov, da bi preživeli, in preveč Slovencev je bolj občutljivih od vlade, ki je udarila bolnika. Vsaj tako se je očitno zdelo publiki teh prvih kadrov Vseh predsednikovih mož. Rezultat: publika se je lažje identificirala s predsednikom Drnovškom, slovenskim Nixonom, kot pa z vlado, slovenskim Bobom Woodwardom.

Ni kaj, tipični slovenski film: posnameš svojo verzijo Vseh predsednikovih mož, publika pa potem ne navija za Boba Woodwarda in Carla Bernsteina, ampak za Nixona. Hej, če že misliš, da moraš imeti v svojem filmu Nixona, potem moraš vsaj paziti, da ga ne igra Janez Drnovšek. Vlada je hitro reagirala - in Vse predsednikove može umaknila iz obtoka. Premje Janša je razložil, da je afera SOVA več kot le letalska karta za indijskega zdravilca in da je letalska karta pravzaprav le "banalnost". Kar je bil le izgovor, podoben izgovoru slovenskega filmarja, ki pravi, da njegov film ni dober zato, ker ni imel dovolj denarja, ali pa slovenskega filmarja, ki pravi, da gre v njegovem filmu za več kot le to, kar vidimo. Miro Petek, poslanec SDS, nekdanji raziskovalni novinar, je povedal vse, ko je rekel, da "naša tarča" ni Janez Drnovšek. Tipični slovenski film: to, kar ste videli, ni to, kar smo hoteli povedati. Okej, kaj pa smo videli? Ko je vlada stornirala Vse predsednikove može, nam je - verjetno na veliko presenečenje izvirnega Boba Woodwarda, izvirnega Carla Bernsteina in Williama Goldmana, izvirnega scenarista Vse predsednikovih mož - kar sama razkrila nekaj tajnih podatkov o SOVI, saj veste, da razpolaga s totalno tajnim črnim fondom, da te črne fonde hranijo tuje tajne službe, da ima podjetja, da razpolaga z napravo za prisluškovanje mobilnim telefonom, da uslužbencem ob jubilejih deli drage ure in da je imela en službeni avto nepravilno parkiran (preden ga ni imela nepravilno parkiranega). Jasno, v filmih to, kar nam je razkrila vlada, razkrijejo "Globoka grla", whistleblowerji ali pa raziskovalni novinarji - pri nas je vlada prevzela vlogo "Globokega grla" in Boba Woodwarda. Kar je spet tipično: v slovenskih filmih junaki vedno mislijo, da nam morajo vse povedati.

Vlada nam je torej navrgla nekaj tajnih fint, to pa zato, da bi si nacija ustvarila sliko o SOVI, toda to, da je nacija s tem dobila sliko o tem, kaj se v resnici dogaja v SOVI, je le iluzija. SOVA je pač tajna organizacija, prava hobotnica fint, tako da si je sliko o njej nemogoče ustvariti, še toliko bolj, ker so uslužbenci SOVE že po definiciji in izobrazbi mojstri v fintiranju, zavajanju, sprenevedanju, zapeljevanju, dezinformiranju, blefiranju in fabriciranju, mojstri "psihološke vojne" in iluzionizma, popolna mašina za snemanje filmov - SOVI lahko verjamemo le na način, kot verjamemo filmom. Tudi vlada bi bila lahko v tem občutljivem predvolilnem času - in v času vse bolj histerične polarizacije nacije - bolj zadržana, da ne rečem bolj skeptična do zgodb, ki prihajajo iz SOVE. Razlog več, da zdaj ne vemo, kaj od tega, kar smo slišali, je fakt in kaj le fikcija. In razlog več, da ne vidimo razloga, da bi to ločevali - vse to, kar je faktično, bi namreč lahko saniral kar sam direktor SOVE, ki ga je itak inštalirala ta vlada, ne pa da je tja, v SOVO, namesto bolj kredibilne bilateralne komisije, ki bi vključevala tudi predstavnike opozicije, s katerimi sicer entuziastično sklepa partnerstva za razvoj in pakte o nenapadanju v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji, poslala svojo, unilateralno, "vodovodarsko", v skrajni liniji populistično komisijo. Tako pa imamo občutek, da nam je vlada s tem, ko nam je razkrila skrivnosti SOVE, razkrila le skrivnosti trilerjev a la Trije Kondorjevi dnevi, Škorpijon, Maratonec, Elita morilcev, Ostermanov vikend, Pelikanovo poročilo in Državni sovražnik, ki so razkrili, da imajo tajne službe črne fonde in črna podjetja. Vprašanje je, kako to, da je ta vlada šele zdaj ugotovila, da ima SOVA vse tisto, kar imajo vse tajne službe? Hej, pa saj je videla filme! Sploh pa, če naj se vrnemo k Vsem predsednikovim možem - a bi res radi vedeli, kaj vse s tajnimi fondi v vašem imenu financira SOVA? Če bodo na SOVI priredili dan odprtih vrat, do česar nas itak loči le še korak, in razložili, katere vse ilegalnosti, sprte z demokracijo in človekovimi pravicami, so financirali s črnim fondom, se bo izkazalo, da je letalska karta za indijskega zdravilca v primerjavi z vsem tem res le banalnost. Člani komisije, ki so šli v SOVO in si zdaj domišljajo, da jim je vse jasno, izgledajo tako, kot da so se vrnili iz filma.

Novi primitivizem

V 19. stoletju je vsa umetnost stremela h glasbi. V 20. stoletju je začela vsa umetnost stremeti k filmu. Potem je začela k filmu stremeti še politika. V Ameriki se je to začelo z Johnom F. Kennedyjem, predsednikom, ki je impersoniral filmskega zvezdnika, in končalo z Ronaldom Reaganom, filmskim zvezdnikom, ki je impersoniral predsednika. Če pozabimo na Josipa Broza, se je pri nas to začelo z Borutom Pahorjem - zadnjič je predsedniško kandidaturo TV reporterki najavil kar med maratonom, en passant, v lahnem drncu, med zabavo. Da se v debato o aferi SOVA ni vključil, ne preseneča - filmski zvezdniki sami izbirajo filme, v katerih igrajo. Da so slovenski politiki vzljubili zabavno-razvedrilne oddaje, ste gotovo opazili - raje hodijo v zabavne oddaje kot pa v informativne. Raje zabavajo kot informirajo. Kar je logično: v zabavnih oddajah ni težkih vprašanj. V zabavnih oddajah ni konfliktov. In slovenski politiki se konfliktnih situacij vse bolj bojijo. Poglejte le afero SOVA - vsi politiki bežijo proč, tako da se je zvedla na polemiko med predsednikom Drnovškom in premjejem Janšo. Sami politiki se nočejo več iti politike. In ne le to: afera SOVA je Boruta Pahorja očitno tako prestrašila, da je takoj sklenil, da bo raje slovenski predsednik kot pa premje - ali njegova opozicija. Slovenski politiki pred politiko bežijo v zabavo. Pahorjev predsedniški protikandidat, Lojze Peterle, slovi po tem, da igra orglice. LDS kani za svojo novo predsednico inštalirati Katarino Kresal, ki naj bi s svojo telegeničnostjo zasenčila filmskega zvezdnika opozicije, Boruta Pahorja, kot je ob njeni TV prezentaciji poudaril Rudi Moge, poslanec LDS, medtem ko je njegov kolega Jožef Školč poudaril, da za predsednico LDS ni nujno, da ima kar takoj stališča o vsem. Tudi za novega predsednika Slovenije očitno ne bo nujno, da ima stališča o vsem. Slovenski politiki so postali tako irealni, da se morajo šlepati na zabavo (in filme), da bi sploh še izgledali realno.

In tudi premje Janša izgleda tako, kot da prihaja iz filma - iz drugega Ramba, v katerem je skušal Rambo, vietnamski veteran, dobiti vietnamsko vojno, ki jo je Amerika izgubila. Premje Janša daje vtis, da skuša dobiti bitko v Depali vasi, ki jo je leta 1994 izgubil - in da skuša maščevati svoje fante, ki so padli v Depali vasi, vključno z brigado Moris. Ko nagovarja nacijo, se zdi, da - tako kot Rambo - sprašuje: "Ali mi boste tokrat pustili zmagati?" Afera SOVA je referendum o Depali vasi. Kar pa naj vas ne zavede - to je po svoje napredek. Korak naprej v evoluciji Slovenije in slovenske polariziranosti. Do sedaj je Slovenijo polariziralo, napenjalo in razganjalo ukvarjanje z oddaljeno preteklostjo, z letom 1945, z II. svetovno vojno, s povojnimi poboji - z afero SOVA smo se končno premaknili v sedanjost, pa četudi ne čisto povsem. Bolje rečeno: z afero SOVA smo se preselili v simulacijo sedanjosti. Kaj je na dan prinesla SOVA? Prvič, obračun s SOVO - okej, to je le rimejk obračuna z brigado Moris. Drugič, prisluškovanje - okej, to je le rimejk prisluškovanja Cirilu Zlobcu. Tretjič, črni fond - okej, to je le rimejk trgovine z orožjem. Četrtič, "razkritje" nekdanjih tajnih sodelavcev službe državne varnosti - okej, to je le rimejk hobotnice, ki jo je "razkril" Dušan Lajovic. In tako dalje. Vidite, v resnici ne bomo nikoli prišli v sedanjost - slovenska politika nam prodaja le to, kar je enkrat že vžgalo. Znova in znova. Nobene originalnosti. A po drugi strani - tak je filmski trend. Kaj počne Hollywood, ste gotovo opazili - snema le še rimejke in nadaljevanja hitov. Prodaja le še to, kar je enkrat že vžgalo. Nobene originalnosti.

Afera SOVA je le v kostume preteklosti našemljena sedanjost. Ob tem na misel pade Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, ja, tisti famozni tekst, v katerem Karl Marx med drugim opozarja, da se vsa zgodovinska dejstva in osebne pojavljajo dvakrat - "prvič kot tragedija, drugič kot farsa". In to, kar pravi v nadaljevanju (leta 1852!), je bližje sedanjosti kot afera SOVA: "Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se jim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor mora na možganih živih ljudi. In ko se zdi, da si ravno prizadevajo preobrniti sebe in stvari ter ustvariti, česar še ni bilo, ravno v takih obdobjih revolucionarne krize boječe zaklinjajo duhove preteklosti, naj jim služijo, izposojajo si njihova imena, bojna gesla in kostume, da bi v tej stari častitljivi preobleki in v tem izposojenem jeziku uprizorili nov prizor svetovne zgodovine." Luther si je nataknil kostume apostola Pavla, revolucija iz let 1789-1814 si je nataknila kostume rimske republike in rimskega cesarstva, revolucija iz leta 1848 si je nataknila kostume revolucije iz leta 1789 - slovenski politiki si natikajo kostume Depale vasi in drugih preteklih afer. In govorijo v izposojenem jeziku duhov preteklosti, ki nam ga prodajajo kot nekaj urgentnega - kot sedanjost. Od slovenske politike so ostali le fragmenti paranoje, zato si lahko njihovi volilci rečejo le to, kar je nekoč rekel ameriški pisatelj Donald Barthelme: "Fragmenti so edine oblike, ki jim zaupam." Slovenski politiki bi radi bili karizmatični, ne da bi imeli sporočilo. Od svojih volilcev terjajo, da se infantilizirajo, da od svojih življenj pričakujejo malce manj in da politiko sprejemajo le še v obliki zabave. Videti so kot mesečniki s talentom za katastrofo, ki iščejo ljubezen. Kot insiderji, ki same slovenske družbe ne razumejo, zato v aferi SOVA vidijo medij, s pomočjo katerega bo nacija enkrat za vselej razčistila s sabo, medij, s katerim si bo nacija pojasnila samo sebe, medij, s katerim bo nacija končno prišla do konsenza o tem, kaj je Slovenija, kaj naj bi bila in kaj je bila. Ta nacija si je samo sebe vedno skušala pojasniti s skrivnostmi: prej s povojnimi poboji - zdaj s tajno službo. Toda sedanjost je več kot le kostum. Več kot Janševe ojdipske fantazije o Kučanu in Drnovšku. In več kot tragedija, ki se v drugo spremeni v farso. Tudi politika je več kot le kostum. Politika ni afirmacija Usode, v kar se sprevrača pri nas, ampak njeno zanikanje. Politika kot afirmacija Usode vodi v fašizem ali pa bušizem.

Slovenije se zato loteva neka čudna primitivnost, o kateri bi znal veliko povedati Claude Levi-Strauss, francoski antropolog, ki je ugotovil, da primitivne skupnosti nimajo preteklosti, to pa zato, ker med sedanjostjo in preteklostjo ne delajo razlike. Sedanjost je preteklost - in preteklost je sedanjost. Slovenija postaja natanko taka primitivna skupnost - skupnost, ki ne loči med sedanjostjo in preteklostjo. Sedanjost je preteklost - in preteklost je sedanjost. Ni problem, če se politiki in nacija spominjajo svoje preteklosti, problem je, ko politiki mislijo, da živijo v preteklosti - in ko skušajo v to prepričati tudi nacijo. Zdaj mislijo, da živijo leta 1994. Še malo prej so mislili, da živijo leta 1939. Oh, in ko so oznanili, da je treba tuje filme sinhronizirati v slovenščino, je bilo jasno, da so še bolj regresivni, kot se zdi na prvi pogled, in da mislijo, da živijo v 19. stoletju - v času, ko je bila slovenščina ogrožena, ko se je nacija borila proti potujčevanju in ko je bila Slovenija še del Avstro-Ogrske. Ta jezikovni, mentalni puritanizem je kakopak v ciničnem protislovju z vulgarnostmi, ki drvijo iz ust politikov - kot ognjene kočije. A po drugi strani, ko je premje Janša rekel, da bo roka, ki jo je dal predsednik Drnovšek v ogenj za nekatere svoje sodelavce, "zelo gorela", je bilo jasno, da je to replika, ki išče svoj film. Ne dvomim, da ga bo našla - kot ga je našla replika "Follow the money". Vse te travestije preteklosti so le razlog več, da v Sloveniji zgodovino zamenjujejo z miti, da torej ene mite zamenjujejo z drugimi miti, recimo z mitom o 57. številki Nove revije, pri čemer vedno znova pozabijo poudariti, da ta številka samostojne, neodvisne, odcepljene Slovenije ni omenjala, ali pa z mitom o Majniški deklaraciji, pri čemer vedno znova pozabijo poudariti, da je bila prebrana na seji ZSMS. Kot bi rekel Kurt Vonnegut: "Smo to, kar se pretvarjamo, da smo, zato moramo paziti, kaj se pretvarjamo, da smo."