Kliiiiik

"Če bo Slovenija sledila Avnoju, se nam seveda lahko kmalu zgodi, da bomo poleg požarov dobili tudi kakšno pisemsko bombo. Sam pričakujem, da bo moj stari oboževalec iz kakšnega slovenskega dnevnika izrezal mojo sliko, mi na čelo narisal kljukasti križ in mi vse skupaj, s sočnimi izrazi zabeljeno, poslal v plavi kuverti. Vsaj tako pismo si tudi jaz zaslužim, po tem mojem blatenju Avnoja, mar ne?"

Ivan Štuhec v Družini

Stop. Reset. Tudi posvečeni se počutijo ogrožene. Od politike. Avnoj je razburil "desnico" - SLS + SKD Slovenska ljudska stranka je videti vsaj delno izjema -, poskočil pa je tudi del rimskokatoliške cerkve. Kaj, pogovarjali naj bi se o zgodovini? To pa že ne! No, če že, naj bo vsaj predstavljena z vseh mogočih strani čim bolj enodimenzionalno. Dovolj za hudo kri.

Ne le Avnoj. Tudi anonimke so vendarle dosegle svoj namen. Prostaški seveda. Čeprav jih le redki jemljejo resno. Tudi policija očitno ne. Kljub temu je beseda atentati prodrla v žargon predvolilne bitke. Ali naj bi bili za razpihovanje nasilja torej krivi mediji? V tem primeru so pač logična tarča. Češ pišite samo o ljubezni in vsi se bodo samo ljubili. Na žalost to ne drži. Mediji zgodbe popisujejo, ustvarjajo jih drugi.

Ali bi Avnoj, brez vrelišča, do katerega je segla debata o njem, kar izpuhtel? Konec koncev ga je (v zadnjem času) prvi omenil avstrijski obrambni minister. Bi si bilo kljub temu bolje zatiskati oči? Morda. Avstrija namreč gotovo ni naključno sprožila tega vprašanja v času, ko je bilo jasno, da bo EU odpravila sankcije, in predvsem v času, ko se je v Sloveniji predvolilna bitka praktično že začela. Je avstrijska desnica vedela, da slovenska desnica Avnoja ne bo mogla komentirati z razumno distanco? In da bo slovenska levica, skupaj z liberalci, to poskusila v čim večji meri izkoristiti. Neizbežni epilog je tudi zunanjepolitično razklana politična scena in strateška korist Avstrije, ki bo kot naslednje vprašanje odprla nuklearko v Krškem.

Kljub temu da so odgovori glede zgodovinskega in državnopravnega pomena Avnoja vendarle bolj ali manj jasni, je jeza ob omenjanju Avnoja izjemna. Posebej na desni. A zakaj? Sta pravi razlog zgodovinska "slaba vest" in razočaranje, ker slovenska medvojna desnica, tista, katere dedič naj bi bili "pomladniki", ni sodelovala z zmagovalno stranjo? Besede iz Družininega članka, v katerem Aleš Maver med drugim piše: "Samo na videz bogokletno pa je tudi, če rečemo, da bi tudi mesto avnojskih junakov prav lahko zasedal kdo drug - ob malenkost drugače zmešanih kartah," takšno razmišljanje vsekakor potrjujejo. Dodatna težava je seveda, da je po njihovem prepričanju karte zgodovine vedno mešal bog. Je bil torej na napačni strani?

Konglomerat groženj, zgodovine in militantnosti ob tem, da se desni del političnega spektra zaveda, kako majhne so njihove možnosti, da bi prihodnja štiri leta vodili vlado, in da levi v svoji zmagovalni nadutosti očitno ni pripravljen popuščati niti za las, je eksploziven. Kot da bi okoliščine politike silile v držo, za katero je že vnaprej jasno, da jim ne more prinesti več, kvečjemu manj. Takšna so vsaj pričakovanja. Volilke in volilci preferirajo sredino. Kar seveda sploh ni slabo. Še posebej ko gre za tako agresivne predvolilne kampanje, v katerih se obračunava s trupli in žrtvami iz zgodovine na eni strani, medtem ko se napovedujejo žrtve političnih atentatov na drugi.

Pomembno vprašanje je zato seveda, katerim strankam bo v teh okoliščinah uspelo ohraniti pravo mero samozavesti, ne da bi hkrati zašle v aroganco in skrajna oziroma vsaj zelo enodimenzionalna stališča. Ali ni LDS, ki ji javnomnenjske ankete napovedujejo tako rekoč sanjske volilne rezultate, ravno zaradi tega začela že rahlo neokusno kazati svoj napuh? Je Tonetu Ropu res uspelo s svojim agresivnim slogom v TV-dvoboju "poraziti" dr. Miho Brejca? Z argumenti mu je večinoma to uspelo, s svojo jezno podobo gotovo ne. Ali pa obisk Zagreba, kjer je bivši zunanji minister Dimitrij Rupel navdušeno razlagal, kako med sosedama sedaj res ni več nobenih problemov. Kakor da je že imenovan za novega zunanjega ministra.

Težave SLS + SKD Slovenske ljudske stranke, ki si prav tako na vso moč poskuša ustvariti podobo sredinskosti, so nekoliko drugačne. Ali se bo v kratkem času do volitev stranki uspelo znebiti sence Marjana Podobnika? In ali bo z "moralno podporo" guvernerja Banke Slovenije dr. Franceta Arharja dobila pravzaprav edino resno alternativo za mandatarja dr. Janezu Drnovšku? Dr. Andrej Bajuk se s široko podporo svoji vladavini pač ne more pohvaliti. Pa vendarle, ali bi bilo, tudi če bo stranki to uspelo, to dovolj za uspeh? Za veliko zmago, ki bi jo, iz današnje perspektive, pomenilo drugo mesto na parlamentarnih volitvah. Morda. Običajno bi poleg tega nujno potrebovala še podobo, ki bi pričala o njeni spravljivosti. Ali ji tokrat takšna drža lahko celo škoduje?

To bi pomenilo, da mir in nenasilje v Sloveniji nista več edina pot, ki lahko vodi do zmage. In da nestrinjanje spet pomeni, da bi bilo bolje, če drugačnega mnenja sploh ne bi bilo.