Grega Repovž

26. 9. 2025  |  Mladina 39  |  Uvodnik

Uvodnik / Za dve božičnici

Za čisto vsako sodobno slovensko vlado bi lahko zapisali: bila je vlada zamujenih priložnosti. Še za Janševe vlade to lahko zapišemo. Vsakič znova je imel Janša priložnost, da stopi iz svojega avtoritarizma in obsesivne maščevalnosti in jeze, ki so zaznamovali prejšnje pohode na oblast, vsakič znova je imel priložnost, da postane nekdo, ki bo pozitivno zaznamoval državo, vsakič znova je bil še bolj zloben in maščevalen.

Je vlada Roberta Goloba tudi vlada zamujenih priložnosti? Na tem svetu ni vlade, ki bi jo javnost po štirih letih opisovala s presežniki – nasprotno. Na vlade so projicirane tudi vse slabe stvari, gospodarske razmere, geopolitični premiki, celo naravne nesreče in seveda zamujene in zgrešene poteze predhodnikov. A sedanja vlada je imela nekaj res dobrih prednosti. Bila je ideološko dovolj enotna, da bi zmogla večje premike, ki bi imeli dolgoročne pozitivne učinke. Žal so jo malodane na vseh področjih ustavljali parcialni in osebni interesi. Kje se ji je dejansko zalomilo, kje je izgubila največ kredibilnosti v očeh javnosti? Zgodilo se je tik pred novim letom 2024. Takrat je finančni minister Klemen Boštjančič predstavil izhodišča za uvedbo nepremičninskega davka, ki so bila tako nemogoča, da se jim je celotna javnost uprla. Jezni so bili vsi, saj bi davek udaril srednji in nižji sloj, bogate pa zgolj oplazil.

Trdimo, da je to Boštjančič naredil zavestno in načrtno – ker je hotel sesuti davčno prestrukturiranje, ker so resni premoženjski davki nekaj, kar bi udarilo njega osebno in njegov krog (premožnih) ljudi. Ta človek ni bedak, vedel je, kaj dela in kakšne bodo posledice. Mu je Golob stal ob strani? Sta bila dogovorjena? Vseeno je. Dejstvo je, da tudi Golob ni naredil nič, da bi stvari obrnil, Boštjančiča ustavil. Uvedbo premoženjskih davkov je dejansko celo sam ustavil – z utemeljitvijo, da se je pokazalo, da v Sloveniji tega ni mogoče izpeljati. To je neresnica in neumnost: celotna država čaka resno obdavčitev premožnih že 30 let. Slovenija je po obdavčitvi premoženja in kopičenju nepremičnin prava davčna oaza. Ne samo za Slovence – tudi za tujce. Saj vendar kdo ne misli, da Rusi in Britanci v Sloveniji kupujejo stanovanja, ker jim je tu tako všeč? Ne, kupujejo jih zato, ker so naložbe v nepremičnine pri nas tako donosne. Cene ves čas rastejo, novogradenj je malo, primanjkljaj ogromen, davkov pa ni.

Zakaj pogrevamo ta dejansko najbolj problematičen trenutek te vlade? Zaradi božičnice, ki jo bo očitno uvedla letos. Božičnica je sicer nekaj najbolj normalnega in čas je že bil, da tudi v Sloveniji postane obvezna. A ne gre za to. To je zdaj parcialni ukrep, lahko bi bil del resnega družbenega procesa uvedbe večje pravičnosti. Z uvedbo resnega davka na premoženje – zlasti na nakopičene nepremičnine, v tem »zlatu« namreč v Sloveniji varčujejo premožni – bi država davčno breme dejansko prenesla s srednjega in nižjega sloja tudi na premožne. Če bi resno obdavčila kopičenje nepremičnin, kar bi lahko naredila že v prvem letu mandata, bi se do danes sprostilo več tisoč nepremičnin, to pa bi hkrati ublažilo stanovanjsko krizo. Če bi poleg tega obdavčila še visoke depozite, bi premožne prisilila, da začnejo vlagati v nova podjetja in inovacije – zakaj bi danes to počeli, ko je vendar bolj tvegano od nepremičnin in bistveno manj donosno? Ampak vlada tudi tega ni naredila. Tako kot ni v več kot treh (!) letih zaostrila kratkoročnega oddajanja nepremičnin. Če bi to naredila prej, bi lahko davčno vsaj deloma razbremenila plače in prestrukturirala davke med davčnimi in tudi starostnimi razredi. To je bil del načrta, mar ne? In ko bi razbremenila plače, bi seveda lahko hkrati uvedla božičnico, ki je v svojem bistvu davčna razbremenitev plač. S tem ko bi hkrati končno davčno obremenila kapital in dobičke – tudi te obljube vlada ni držala – bi dobila še dodaten manevrski prostor za zniževanje obremenitve plač, pri čemer bi lahko ta del prenesla v neto plače. Vse navedeno bi bilo mogoče finančno uravnotežiti. Ne samo to: v to bi lahko brez pretresov prenesla novo dajatev za dolgotrajno oskrbo – nihče ne bi niti opazil, če bi se hkrati znižala siceršnja obdavčitev.

Vse to bi bilo mogoče – in vse to bi lahko pripravili na ministrstvu za finance. A tega niso storili. Zakaj? Ker tega ni hotel finančni minister, saj je prav on človek, ki bi se mu davki zvišali. Njemu in krogu, v katerega sodi. Včasih so stvari banalne.

To smo zapisali le zato, da bi razložili, zakaj imamo danes slab občutek, ko vlada prihaja s predlogom uvedbe obvezne božičnice. To bi bilo mogoče izpeljati res dobro – in tudi pravično. Z multiplikativnimi učinki na več področjih. A vlada ni hotela uvesti nobene resne obdavčitve najbogatejših – edina stranka, ki od tega ni odstopala in je mislila resno, je Levica. Vlada se je še kratkoročnega oddajanja lotila s pinceto in strahom.

Je torej z uvedbo božičnice kaj narobe? Ne, a lahko bi bilo dobro. Pa ni. V času Golobove vlade se je študentska soba v Ljubljani podražila za 100 evrov na mesec. Za 1200 evrov na leto. Za dve napovedani božičnici.