Zaprta družba

Najpomembnejša odločitev prihodnje vlade bi slej ko prej morala biti odločitev o temeljiti spremembi odnosa do tujcev oziroma tujine in do tujih vlaganj. A za to bo potrebno precej za mnoge neprijetnega, vendar nujnega samoomejevanja. Spremembe na Balkanu in približevanju trenutka, ko bo vključitev v Evropsko unijo postala nekaj konkretnega, bodo predstavljali realna in ne le akademska vprašanja.

Nadaljevanje pogajanj o sukcesiji bo med njimi, kljub težavnosti, verjetno eno lažjih. Če seveda v ta sklop ne štejemo določitve meje s Hrvaško. Brez dogovorjene meje je namreč "vstopanje" v EU prej ko slej samo iluzija. Se bo nova vlada sposobna dogovoriti s hrvaško? Za to bo nedvomno potrebnega precej poguma, saj javno mnenje popuščanju glede tega nikakor ni naklonjeno, vsi politiki pa se sklicujejo na nerealističen sklep državnega zbora o slovenskem morju, ki mora segati v mednarodne vode, in to ne prek kakšnega koridorja. Kako utopičen je ta projekt, pri sebi najbrž vedo skoraj vsi, verjetno pa vedo tudi, da to vprašanje ob članstvu Slovenije v EU ne bo ravno najpomembnejše, še manj, ko se bo Uniji priključila tudi Hrvaška.

Kakršnakoli že bo vladna koalicija, za določitev meje s Hrvaško bo potrebovala veliko domišljije, razuma in tudi popustljivosti. Pomagale bi ji lahko potencialno izjemno plodne zunanjepolitične okoliščine, v katerih bo začela vladanje. Primerne tudi za bolj populistične prijeme, s katerimi bi lahko kompenzirala neizbežne nepriljubljene poteze. Ob dogovorih o nasledstvu prejšnje države in dokončanju pogajanj z EU se bo imela denimo priložnost odlikovati tudi v pogajanjih in ureditvi odnosov z Avstrijo. S tradicionalno neugodno partnerico in sosedo, ki v številu tujih naložb v Sloveniji očitno premočno vodi. Avstrija je zdaj v mednarodni javnosti v dovolj velikih težavah, da Slovenija z njo lahko nekatera vprašanja dovolj lagodno zaostri tudi v Bruslju (na primer internacionalizira vprašanje dvojezičnih napisov). Ne da bi ob tem ogrozila čas vključitve v EU. Čeprav je po drugi strani jasno, da se v Sloveniji mnogim sploh tako zelo ne mudi. Se pripravljajo na konkurenco? Dosedanja politika "strahu pred tujci" tem "pripravam" nikakor ne more koristiti.

Tako imenovano "vstopanje" v EU seveda ne pomeni, da bo Slovenija geografsko spremenila položaj. Vendar hkrati tudi ne pomeni izključno tega, da mora Slovenija sprejeti standarde EU. Dolgoročno je mnogo bolj pomembno vstopanje na "avtoceste" idej, komunikacija in dostop do informacij ter možnost njihove uporabe. Vse stranke so v predvolilni kampanji prisegale na znanje in imele polna usta interneta. Na žalost nobena od njih ni povedala, kaj konkretno namerava storiti. Še več, nobena od njih očitno še ne razume, da je pogoj razvite informacijske družbe brezplačen ali vsaj cenovno široko dostopen 24-urni dostop do interneta s hitrostmi, ki omogočajo pošiljanje "velikih" dokumentov (tudi TV-slike in zvoka) v času, ki se ne meri v urah ali celo dnevih. V Sloveniji je to dosegljivo zanemarljivemu številu tistih srečnežev, ki imajo kabelsko povezavo. Si predstavljate nekoga, ki si želi bili priključen 24 ur on line (svet pač živi in posluje 24 ur na dan), pa nima dostopa do kabelskega interneta in je prepuščen na nemilost in nemilost Telekomu. Njegov telefonski račun bo znašal verjetno kar nekaj tisoč mark na mesec.

Čeprav smo pred dobrega pol leta z upanjem opazovali pojav Telemacha, ki naj bi omogočil širok dostop do kabelskih povezav, in pričakovali začetek leta 2001, ko naj bi monopolni položaj izgubil Telekom, so vsa upanja vsaj za zdaj padla v vodo. Telemachova poslovna politika je pripeljala do tega, da so se njegove storitve zelo podražile, hkrati pa njihov doseg tudi tehnično še vedno pomeni samo drobtinice. Bajukova vlada pa je s svojimi potezami še okrepila monopol Telekoma in hkrati z odločitvijo, da bo treba najprej izračunati, koliko je kakšen oddaljen kraj prispeval za vode, ponovno zavrla njegovo privatizacijo. Namen takšnih potez je preveč očitno prav zavlačevanje demonopolizacije, ki omogoča prodajo zastarelih tehnologi kot da so zadnji krik znanosti in ob tem zaračunavanje enormnih cen za impulze. Zgodba zveni znano. Tako kot pri mnogih tujih naložbah je zadnje orožje pravzaprav nekakšen birokratski zaplet. Konec koncev je "odškodnine" mogoče izračunavati neverjetno dolgo.

Sicer pa je že prejšnja Drnovškova vlada je obljubljala, da bo birokratske ovire za tuje investicije zmanjšala na minimum. Zgodilo pa se ni nič. Bo sedaj drugače? To je odločitev, ki nedvomno ne bo lahka. Birokratske ovire, ki so samo ena oblika strahu pred tujci, namreč ne delujejo samo tako, da omogočajo monopolistom velike dobičke na račun zaviranja razvoja, ampak so tudi neizčrpen potencialni vir korupcije.