Evropa referendumov

"Čeprav Evropska unija v tem trenutku nima rezervnega scenarija, morebitna neuveljavitev ustavne pogodbe za Evropo ne bo usodna. Tudi brez je mogoče sprejeti nekatere ukrepe skupne zunanje in varnostne politike ter nadaljevati politiko odprtih vrat do držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji."
Janez Janša

Francoski in nizozemski ne sta bila pričakovana že nekaj časa. A težava ni zato nič manjša. Ali večja. Evropa bo pač šla naprej kot doslej. Samo poglabljanje integracije bo nekoliko upočasnjeno. Temu sta bila tudi namenjena odločna nee in non.

Izida referendumov seveda ni mogoče pojasniti z notranjepolitičnimi težavami obeh držav, ki sta prejšnji teden glasovali. Gre za dve ustanovni članici Evropske unije, v katerih je intenzivna javna debata o ustavi potekala nekaj mesecev pred referendumoma, in podcenjujoče bi bilo misliti, da tisti, ki so glasovali, niso vedeli, o čem odločajo. Navkljub francoskim regionalnim in političnim posebnostim. Državljanke in državljani Francije in Nizozemske so glasovali proti ustavni listini. In na obeh referendumih je bila udeležba izjemno visoka. V Franciji se je mnogo govorilo o neoliberalističnih tendencah nove evropske pogodbe in o Turčiji kot simbolni točki širitve unije. Na Nizozemskem o brezposelnosti in imigraciji. Povsem evropske teme. Tako kot je evropska skrb zaradi težav s konkurenčnostjo in kot je evropsko nezadovoljstvo z bruseljsko birokracijo in politiko. Sporočilo iz Francije in Nizozemske je bilo, kot pravi Economist, manj federalizma in bolj decentralizirana Evropa.

Kaj sedaj? Francija in Nizozemska nista Irska. Praktično nemogoče je pričakovati, da si bodo po letu dni ljudje tam premislili. In potem je tu Velika Britaniji, kjer zmaga ustave na referendumu, po dveh neuspehih na kontinentu, nima nobenih možnosti. Glavne plačnice v evropsko blagajno dogovora preprosto ne podpirajo. Menda to ne bi smelo pomeniti ovire pri gradnji skupne zunanje in varnostne politike. Težje bo pri reformah, ki naj bi Evropi prinesle večjo konkurenčnost. In pri širitvi. Francoski in nizozemski ne sta bila v veliki meri namenjena prav liberalizaciji in širitvi. Bila sta rezultat strahu pred večjo Evropo, v kateri stare članice relativno izgubljajo težo, in strahu pred liberalnimi ekonomskimi reformami, ki jih zagovarja komisija. Prihodnja pogajanja o Evropi ne bodo lahka. Evropske unije brez Francije, Nizozemske in Velike Britanije pač ne more biti. A tudi slednje se glede evropske prihodnosti razhajajo. Deset držav pa je ustavno listino konec koncev že potrdilo.

Evropa ne ve, kaj hoče. Ne politično in ne ekonomsko. Mnogi trdijo, da je bilo napačno že poimenovanje ustavne listine. Saj v resnici ne gre za kaj več kot dopolnjeno in razširjeno pogodbo iz Nice, prilagojeno večjemu številu članic. Pogodbo, ki v očeh Evropejcev ni pomenila rešitve, ki bi zagotavljala učinkovitejšo komisijo in bolj demokratičen ter transparentnejši zakonodajni postopek. Sedaj bodo na vrsti nova pogajanja. Kar k evropski konkurenčnosti gotovo ne prispeva. Je pa lahko dobro za dogovor, ki naj bi sledil. Vprašanja, ki so jih postavljali v Franciji in na Nizozemskem, so relevantna. Kljub tako širokemu nasprotovanju pogodbi pa je povsem legitimna tudi razlaga, da ustavna pogodba ni šla dovolj daleč. Da ni bila videti kot ustava. Da je ponavljala vzorec delovanja evropskih politik, ki vzbuja občutek nedemokratičnosti in povzroča nizke volilne udeležbe na evropskih volitvah. Z referendumoma je bilo drugače. Ljudje so ju prepoznali kot demokratična.

V Sloveniji, deželi referendumov, se je o ustavni pogodbi odločalo v parlamentu. Tako rekoč brez razprave. Češ da smo že lani glasovali o vstopu v unijo, čeprav je šlo za nekaj povsem drugega. Tudi če o prepričljivem da za ustavo ne gre dvomiti, bi referendum vsaj omogočil javno debato. A glede tega, da v Sloveniji ljudi o Evropi ni več kaj spraševati, je bila politika enotna. In tudi po dveh referendumskih porazih ostaja vse po starem. Opozicija ni povedala nič kaj pretresljivo pametnega. Anton Rop je rekel, da so bili nekateri, z njim vred, preveč optimistični. Najbrž res. Janez Janša se po drugi strani ni pustil zmesti. Leta 2008 bo predsedoval Evropski uniji. Sam. Posebej ga zanimata skupna zunanja in varnostna politika in širitev. Vprašanji, ki se zdita ta trenutek najtežji. Interes Slovenije je širitev Evrope na Balkan. Predvsem začetek pogajanj s Hrvaško. A zdi se, da bo še pred ponovnim širjenjem morala priti konsolidacija. Vendar ne na takšnih temeljih, kot jih je predvidevala ustavna pogodba.

Nemogoče je skriti, da tudi tisti, ki so najbolj vneto zagovarjali ustavno pogodbo, nad njo niso bili ravno navdušeni. In sedaj so še manj. Zdi se, kot da sta imeli Francija in Nizozemska referendum tudi za vse tiste, ki ga niso mogli imeti. Referendum je postal pomemben inštrument evropske demokracije. Vendar ne referendum o nestrpnosti.