Predsednik-zunanji minister

"V zadnjem času je bilo veliko negativnih komentarjev (in dezinformacij) v zvezi z izbiranjem kandidatov za slovenske veleposlanike. Sprašujemo se, kaj je namen teh negativnih komentarjev."
Dr. Dimitrij Rupel, v pismu Delu

Zunanji minister je začuden. Mediji so si spet drznili komentirati poteze njegovega ministrstva. Nekateri. A tudi to je dovolj nezaslišano. Le kakšna zarota tiči za vsem tem? Morda gre za opozicijo ali celo za predsednika države. Kdo bi vedel. Zunanji minister vsekakor nekaj sumi. S članki, s kateri minister ni zadovoljen, naj bi bilo po njegovem mnenju prizadeto dobro ime ministrstva, vlade in države.

Zunanji minister veliko piše. Včasih se je razburjal, da mu vsega mediji niso hoteli objaviti. Sedaj mu objavijo. Vendar to seveda ni dovolj. Konec koncev ima Dimitrij Rupel uredniške izkušnje in dobro ve, kako bi morali izgledati mediji. A kaj tokrat pravzaprav moti ministra? V svojem pismu priznava, da četrtina veleposlanikov izvira: "... iz 'desnosredinske' usmeritve Demosa, tričetrt imenovanj pa je bilo povezanih z 'levosredinsko' politiko." Namig je dovolj neposreden. Takšno stanje je treba sedaj, ko je Dimitrij Rupel minister v drugi vladi, korigirati. Slovenska diplomacija je torej, tudi po prepričanju zunanjega ministra, politična diplomacija po definiciji. Tako pač je. Konec koncev gre za rezultat dolgoletne politike dolgoletnega zunanjega ministra, ki je podobo slovenske diplomacije v precejšnji meri sooblikoval, kar seveda pomeni, da je takšno stanje dobro.

Misliti drugače ni priporočljivo. "Opozicijsko navijanje na področju zunanje politike ni običajno," je zapisal zunanji minister. Na ministrstvu in v diplomaciji se medtem, tako kot na mnogih področjih v slovenski družbi, vrši uravnoteževanje. Politika menjava politiko, včasih pa tudi profesionalce. Kolateralna škoda pač. Menjava Vojka Volka z dr. Andrejem Capudrom v Rimu, kandidiranje geografa brez diplomatskih izkušenj, a menda pomembnega člana SDS dr. Milana Orožna Adamiča za veleposlanika na Hrvaškem in Nataše Vodušek v Sarajevu so samo medijsko bolj izpostavljeni primeri. Že dolgo je tudi znano, da na ministrstvu obstajajo tako imenovane kazenske kolonije. Dislocirane pisarne, v katerih "delajo" diplomati in uslužbenci Mladike, ki niso politično kompatibilni. "Tu pa tam se kdo pritoži, te pritožbe pa izhajajo iz političnega nezadovoljstva in neuresničenega pričakovanja," pravi minister.

Zunanja politika je v službi državnega in narodnega interesa, ki ga določa zbor avtentične civilne družbe razumnikov. Narodna elita, katere razmišljanje je v sozvočju s potezami vlade Janeza Janše. In seveda na prvem mestu zunanji minister. Vendar obstajajo tudi drugačni pogledi. Kljub diplomatskemu govoru so nasprotja na relaciji predsednik republike-zunanji minister povsem očitna. Ne gre za malenkosti, temveč za vsaj dve veliki strateški temi slovenske zunanje politike. Za odnose s Hrvaško in za diplomatske ambicije na območju jugovzhodne Evrope. Glede odnosov s Hrvaško sta stališči ministra in predsednika do vpletanja EU v pogajanja o meji skoraj diametralno nasprotni. S svojo kosovsko iniciativo pa je predsednik države zunanjega ministra prehitel z jasno javno akcijo, ki, če nič drugega, postavlja slovensko diplomacijo na svetovni zunanjepolitični zemljevid.

Reakcija zunanjega ministra je bila diplomatsko ostra. Najprej je govoril o prehitevanju, nato še o soliranju. Dr. Dimitrij Rupel predsedovanje OVSE počasi končuje in kljub vsej slavi, ki mu jo je prineslo, je ta minljiva. Kaj tako pretresljivo velikega se v času njegovega predsedovanja mednarodni družbi, ki ima velikanske notranje težave, predvsem z Rusijo, vendarle ni zgodilo. Vprašanje je, kaj bo torej njegov naslednji politični projekt številka ena. Evropska unija naj bi bila stvar notranje politike, vsaj tako je minister še nedavno zatrjeval. Sicer pa se bo s predsedovanjem EU pretežno ukvarjal kar predsednik vlade, ki vedno pogosteje nastopa na mednarodni sceni. In konec koncev sekretar za evropske zadeve, ki je član premierovega kabineta. No, naloga je gotovo dovolj velika, da bo potreboval izdatno pomoč zunanjega ministra. Vendar mu smetana predsedovanja gotovo ne bo pripadla.

Pred tem bodo v Sloveniji seveda še volitve predsednika republike, ki prav tako ne bo ostal brez vloge v obdobju predsedovanja EU. Zunanjepolitični trikotnik vlada, predsednik republike in državni zbor bi predsedovanje ob skupnih dogovorjenih ciljih vsekakor lažje izpeljal. "Koalicija prve vladne stranke" bo na predsedniških volitvah seveda imela svojo kandidatko ali kandidata. Morda prav dr. Dimitrija Rupla, ki gotovo ni hladen do te državniške funkcije. Za "koalicijo prve vladne stranke" bo izbira njenega kandidata oziroma kandidatke na predsedniških volitvah izjemno pomembna. Kot je videti danes, bo namreč treba premagati dr. Janeza Drnovška, ki kljub svoji benevolentnosti postavlja vedno več z vlado ne ravno najbolj kompatibilnih stališč. V vsakem primeru bi bilo na tem mestu dobro imeti svojega človeka. Ne sicer zaradi zunanje politike, temveč zaradi ustavnega sodišča.

Drnovškova zunanjepolitična pobuda je njegova najboljša možnost za lastno promocijo. Zunanjemu ministru gre to rahlo na živce. Hkrati pa so njuna razhajanja globlja. Vsekakor predsednik republike, kot kaže, ne namerava tako kmalu končati svojih mednarodnih aktivnosti. Ali bodo vsaj delno uspešne, bo seveda mogoče oceniti šele čez nekaj časa, morda tam nekje pred predsedniškimi volitvami. Poteze zunanjega ministra je mogoče ocenjevati že sedaj.