Lahkotno obljubljana hitrost

"Slovenija je v letu 2005 po prvih ocenah državnega statističnega urada zabeležila 3,9-odstotno rast. (...) Predlani je Slovenija zabeležila 4,2-odstotno rast."
STA, 9. 3. 2006

Pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami je SDS, ki pomeni jedro sedanje vlade, obljubljala veliko. Med drugim je bila takratna rast označevana kot odločno prenizka. Cilji so bili nato postavljeni visoko. Nad pet odstotkov. Obljube in cilji so še vedno tu. Izpolnili naj bi se po končanih reformah. Morda. Čeprav se zdi, da se bo morala vlada prej spopasti z negativnimi učinki nekaterih svojih dosedanjih potez.

Posledice menjav direktorjev bodo vidne šele čez čas. Direktor Adrie Airways je bil prvi izmed novih kadrov, ki je moral odditi. Izbire, kot je videti, niti ni imel. Tako kot je prišel, je tudi odšel. Hitro, kmalu zatem, ko je na kavo prišel "agent" Darko Njavro. Zdi se, da so direktorji po novem precej manj odporni na pritiske in hkrati precej bolj odvisni od volje politike. Izjema ni niti Igor Bavčar, ki je bil nesporno ime tedna. Ločitev od njegovega najtesnejšega sodelavca je bila šokantna. Hkrati pa se je pokazalo, kako šibka je pozicija menda najmočnejšega člana LDS v gospodarstvu in edinega, ki naj se mu za zdaj ne bi bilo treba bati zamenjave. Kljub temu da je Damijan že napovedoval tudi razbitje njegove "mreže". Se ta trenutek bliža? Za zdaj znakov, ki bi napovedovali kaj takega, ni. Bratje v orožju konec koncev težko pozabijo drug na drugega. Pa tudi v zadnjem času z vlado Bavčar izjemno zgledno sodeluje. Še največja težava so pravzaprav ne ravno dobri rezultati Istrabenza. A rezultati tako ali tako niso kriterij zamenjav, ki jih prakticira sedanja oblast.

Primerjava med dvema menedžerjema, Igorjem Bavčarjem in Zoranom Jankovićem, je poučna. Oba vrhunska menedžerja sta na čelo podjetij v pretežno državni lasti prišla s privoljenjem vladajoče politike. Čeprav bi gotovo lahko rekli, da so bila mnenja tistih, ki so odločali, v primeru Jankovića, precej bolj neenotna. Janković je bil tako rekoč outsider, Bavčar politična zvezda. Temu primerno je Janković dobil podjetje, ki je bilo na psu, Bavčar pa je nasledil dobro urejeno in bogato firmo. Nekaj let po Jankovićevem prihodu v Mercator se je ta razcvetel in delnica je dosegla izjemne vrednosti. Nekaj let po Bavčarjevem prihodu v Istrabenz o razcvetu ni mogoče govoriti. Ob vseh razlikah med direktorjema je bilo obema skupno to, da je bila poslovna usoda obeh odločilno odvisna od nove vlade. Janković je moral odditi. Bavčar je lahko ostal. Odločilno je sodeloval v operaciji "Delo-Mercator". Dobri odnosi z vlado pa se nadaljujejo. Prvega finančnika Istrabenza naj bi podaril vladi, ki potrebuje nekoga, ki bi v zelo uspešnem Hitu zamenjal direktorja Tomažiča.

Vladna strategija zamenjav kakšnega neverjetnega skoka v večjo uspešnost vsekakor ne obeta. Tako kot ga ne obeta zategovanje pasu, ki ga je mogoče dovolj pogosto brati med vrsticami v mnogih nastopih vladnih predstavnikov. Tak pristop najbrž ne more ravno motivirati. Kar se je dovolj jasno pokazalo v konfliktu s sodniki, v katerega se je spustila vlada. Prisiliti sodnice in sodnike v to, da bodo tekmovali za nagrade, potem ko bi najprej vsem znižali plače, je politično precej nenavadna poteza. Ali je vlada res nameravala tako zmanjšati sodne zaostanke? Ob tem se ji je mimogrede podrla plačna reforma. Vlada se je problema lotila zelo populistično. Tako, da je najprej znižala svoje plače. Najbolj premierovo. Vendar ima poteza dvoumo sporočilo. Ali nam gre torej tako zelo slabo? Vsekakor slabše kot pod prejšnjimi vladami. Ali ni vlada pasu najprej malce zategnila pri sebi za to, da ga bo potem vsem lahko zategnila še precej bolj? V usodi sodniškega stanu so grožnjo svojim interesom lahko videli tudi zdravnice in zdravniki, učiteljice in učitelji ...

No, finančni minister dr. Andrej Bajuk je nagrajenec. Minister za razvoj Jože P. Damijan ve, kaj je treba narediti. Poleg tega pa je ministrski predsednik Janez Janša menda izjemno preudaren. V partnerstvo za razvoj je povabil vse. Tudi opozicijo, ki je imela s tem pričakovano velike težave. Tudi socialdemokrati in celo njihov predsednik Borut Pahor, ki mu je na koncu uspelo prepričati stranko, da mu je dala nekakšno pooblastilo za pogovore o partnerstvu. Vendar s pridržki, ki jih je Pahor ponovil in jih, če že niso bili izvorno njegovi, očitno vzel za svoje. S predsednikom vlade se bosta pogovarjala. In predsednik ga bo moral upoštevati. Partnerstvo je pač partnerstvo. Tudi partnerstvo za razvoj, v katerem naj bi vlada in socialdemokrati oblikovali konture konkretnih razvojnih ukrepov. Za tiste ukrepe, s katerimi se socialdemokrati ne bodo strinjali, bo prevzela odgovornost vlada. In kaj je novega? Partnerstvo za razvoj kot forum, kjer bo Pahor lahko povedal, s katerimi ukrepi se strinja? Vsekakor alternativa vsiljevanju razvojnih rešitev še vedno ostajajo kompromisi.

Vladi, ki je pred volitvami tako veliko obljubljala, se mora muditi z reformami. A na žalost uspešne reforme zahtevajo primerno, kompromisno vzdušje. Vlada ga z zamenjavami uspešnih, z dogovornimi politično motiviranimi prevzemi, s pridiganjem zategovanja pasu in z neuspehi pri dogovarjanjih o plačnih sistemih gotovo ne pomaga ustvarjati.