Nikab in šloganje

Videla sem jih v Parizu. V predmestju St. Denis, ki slovi kot zloglasno, a je v svojem centru podobno Domžalam s stoletno zgodovino. Ob bazenu, univerzi, liceju, baziliki z grobovi skoraj vseh francoskih kraljev, modernistični mestni hiši, ob nakupovalnem središču so jim mestne oblasti naredile kamp. Lepo asfaltiran, z vso komunalno infrastrukturo. Pridejo, če želijo, parkirajo svoje prikolice, razpostavijo plastične stole, namestijo satelitske antene, zakurijo žare, ob nedeljah na tržnici pred baziliko ženske mimoidočim odšlogajo ... in ostanejo, kolikor časa hočejo, potem pa spet odvandrajo kam drugam. In prav nič se ne razlikujejo od drugih prebivalcev pariške prestolnice.

Pri nas pa: "Naši otroci se danes ne upajo več iti iz Zagradca proti Ambrusu peš, niti mi, stari, se ne počutimo tako sproščene, da bi šel kdo z biciklom, s kolesom po tej trasi." Tako se je pritoževal občan iz tistih koncev, kjer je spet izbruhnil "spopad" med civilisti in Romi. "Jutri, ko bom šel v službo, bi me lahko ustavili in pretepli, tako kot so Jožeta. Si ne upam nič povedat," je bil prestrašen drugi. "Če kaj povem, me bo drugi dan Rom dobil in ubil," se priduša občanka. Zakaj je spet izbruhnil boj med civilisti in Romi? Ker je 40-letni Roman s kolom po glavi udaril 57-letnega prebivalca Ambrusa. Janez Janeza. A Janez napadalec je živel z Romi. Torej so krivi oni. "To je že 50. primer, da so Romi pretepli domačina," se je pritožil Ambrušan. Stop, še enkrat - ni Rom udaril Neroma. Slovenec je udaril Slovenca. Nič za to: "Bo pa tamle gor stoprocentno masaker, požgem vse in zakoljem, tule povem pred kamero. Enega mojega otroka ali karkoli mi naredijo, gre vse, se ne bomo nič tukaj pogovarjali, sigurno ne," je Dolenjec neovirano povedal v kamero nacionalke, v poročilu z nočnega zborovanja domačinov v kulturnem domu, na katerem so domačini po besedah novinarke opozarjali na "več kot desetletni problem - podivjane Rome". Romi so se medtem dobesedno evakuirali, Dolenjci so grozili s pogromom.

Se vam vse skupaj zdi neverjetno? Res je. Neverjetno. A resnično. In zaradi tega nas je lahko sram. Toda obstaja trik: kaj niso nemara mediji tisti, ki posredujejo izkrivljen odnos Slovencev do Romov? Izjave Neromov, ki živijo na območjih z manjšinskim romskih prebivalstvom, so vedno politično nekorektne. In mediji to dopustijo. Zakaj denimo so politično izjemno korektni v odnosu do Židov, čedalje bolj do muslimanov in homoseksualcev, ne morejo pa regulirati meje dopustnega v odnosu do Romov? Dejstvo je, da je slovenska raven multikulturalnosti v jurski dobi. Poglejmo neki drug primer multikulturalnosti. Britanija. Tako kot ima vsak Slovenec svojega Roma, ima vsak Britanec svojega muslimana. Načeloma Britanci in muslimani živijo v simbiozi. A od časa do časa izbruhne kakšen disput. Pred nekaj tedni je Jack Straw, prominenten britanski politik, izjavil, da je popolnoma nesprejemljivo, da nekatere britanske muslimanke nosijo nikab, obleko, ki zakriva tudi njihov obraz. Izjava je padla v kontekstu sodne pravde učiteljice, ki so ji prepovedali, da bi v nikabu predavala svojim učencem, ko obleke ni hotela sleči, so jo odpustili. Odprla se je razprava o kulturnih vrednotah, o tem, zakaj britanski muslimani niso popolnoma integrirani, temveč želijo obdržati nekatere svoje vrednote, o svobodi oblačenja in veroizpovedi, o simbiozi kultur. A v nobenem britanskem mediju ni bilo zaslediti pozivov k poboju pripadnikov druge kulture. Kljub temu da britansko javnost že nekaj let bombardirajo s povezavami muslimanov in teroristov ter so v podzavest marsikaterega Britanca že vsadili strah. A vseeno so tudi v tokratni debati govorili o vprašanju asimilacije ali integracije, nikakor pa ne o pogromih. Odkrito sovraštvo je ostalo za gostilniškimi omizji, v javnosti so bili dosledno politično korektni.

Obstaja pa še drug trik: kaj pa, če je vse skupaj stvar politike? Živimo v državi, kjer je sedanji premier leta 2002, ko je bil še navaden poslanec, nasprotoval, da bi imela njegova domača občina Grosuplje romskega svetnika, češ da tam živi premajhno število Romov ter da je njihova skupnost nehomogena. Živimo v državi, kjer je ta isti grosupeljski poslanec, nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami, ki so ga katapultirale na premierski stolček, v bolnišnici obiskal človeka, ki so ga domnevno obstrelili Romi. In se kasneje pridružil protestom Dolenjcev pred vladno palačo, ki so zahtevali rešitev romskega vprašanja. Avgusta istega leta je v osrednjem tiskanem mediju o romskem vprašanju izjavil: "Do nerazumevanja prihaja v primerih, ko se odgovornost večine do manjšine obrača in se zagovarja, pa tudi uveljavlja nekakšen nadstatus tistih, ki jih je slovenski narod povabil k oblikovanju svoje države." Večvredni in manjvredni. Odkar je na ablasti, se v to problematiko nič več ne vtika, saj mu čisto zares ni potrebno. Dovolj je bilo, da je s svojo navzočnostjo pred volitvami leta 2004 dal žegen "reševanju romske problematike" in od takrat pa do letošnjih lokalnih volitev je to postal legitimen način govora. Celo tako daleč je šlo, da človeku, ki je letos zmagal na lokalnih volitvah in postal župan prestolnice, javno očitajo, da mu je na povolilni zabavi igral romski bend.

Te dni je legendarni Miroslav Blažević, bivši selektor hrvaške nogometne reprezentance, postal trener mednarodne romske reprezentance. Zanjo bodo igrali Romi iz Hrvaške, Avstrije, Slovenije, Italije, Madžarske, BiH in Srbije. Pa Ćiro s tem nima problemov, nasprotno, celo zelo je navdušen: "Celo cigansko poreklo so našli v moji rodbini, majku im njihovu ludu, tako da imam sedaj do njih še večje obveznosti. Združiti želim vse Rome Evrope in sem sedaj na dobri poti, da se to zgodi." Ajme, če bi to postal Srečko Katanec, bi se mu verjetno odvzel slovenski potni list.